Register | Login
Attackpoint - performance and training tools for orienteering athletes

Discussion: Moj komentar si verjetno pr...

in: bubi; bubi > 2016-03-20

Mar 20, 2016 3:10 PM # 
Markovna:
Moj komentar si verjetno pričakoval. Evo ga.

Seveda se je na skupščini sedelo in debatiralo in jedlo. Niso vse metode pri vseh ciljih enako učinkovite. Predajanje informacij, pridobivanje mnenj od tako velikega števila ljudi je po mojem mnenju tako najbolj učinkovito. Če poznaš kakšen boljši način, ga prosim deli z nami in prepričana sem, da ga bomo bili pripravljeni sprobat. Če pa ti je to, da se včasih moraš tudi vsest, jest in razpravljat, tuje, pa ni rešitve. Skupščina je enkrat letno, tekmovanja tehničnih znanj najdemo vsak mesec, in to več kot le enega.

Kar nekaj funkcionarjev je odšlo na NOT in niti ne tako majhen delež tudi na progo. Prepričaj se o številkah. In zakaj niso vsi šli na progo, ki so tja prišli tudi pogledat? Zato ker si znamo postaviti prioritete in ker skrbimo za svoje zdravje. Ker se zavedamo, da je nekatere stvari potrebno opraviti in da po velikem deficitu spanja, 10 ur napornega sodelovanja z vmesnim vnosom hrane pač niso najboljša kombinacija, da se potem podaš še na progo. Jaz bi zbolela. To zavedanje, da preidem iz »povsod morem bit« na to, da si znam postaviti prioritete in da s sprejemanjem funkcij pridejo določene odgovornosti, ki se jim ne da izognit, si bom štela v velik plus in vredno vse pohvale. Če bi se vsi, ki prevzemajo funkcije (ali naloge) zavedali svojih odgovornosti ter jih potem tudi opravili, bi bila slikav naši družbi precej drugačna.

Nekoč je bila tudi vzgoja otrok v primarni družini drugačna. Nekoč je bil življenski standard drugačen. Nekoč je bilo tako življanje na vasi kot življenje v mestu drugačno. Ne govorim o tem, a je to dobro ali slabo. Govori o tem, da se je tega potrebno zavedat.

In daleč od tega, da v taborništvu živijo zgolj ročne spretnosti in socialne veščine. Še vedno vzgajamo – veliko bolj kot kdo drug, predvsem pa učimo mlade veščin, ki jim žal preko njihove vzgoje v primarni družni in okolju, kjer preživijo največ svojega časa, niso bile več dane. Ker je tempo življenja takšen kot je in ker starši s svojimi otroki ukvarjajo toliko in tako kot se. Ker so učitelji izobraževani kot so, ker jih sistem sili v to, kar jih. Učimo jih (med drugim), kako prevzemati odgovornosti in jim proskušamo privzgojiti, da je odgovornost vrednota, kar večina družbe niti ni sposobna sprocesirat. Če temu praviš socialna veščina prav. Jaz temu pravim osnova, da lahko sploh gradimo naprej.

Vrh te organizacije se zaveda tudi tega, da znanje ni vse. Da so pomembne veščine, te socialne, komunikacijske, da je pomemben sistem vrednot, vse to, na kar se je očitno vseeno v preteklosti le pozabilo in smo danes tam, kjer smo. Imamo vizijo, vemo, kam želimo prit. Tako kot je v osnovi vizija ukvarjanja s športom neverjetno čista. A na to radi pozabimo.

In to, da generaliziraš, da skupščina predstavlja taborništvo in NOT (ki je bil včasih) pristnost taborništva, je še kako problem. Ker očitno vse znanje tega sveta ni dovolj, če nimaš nekaj tako imenovanega »G faktorja« in obratno. Neosmišljeno znanje nima nobene vrednosti. In tudi prazno blebetanje ne. Obojega je v naši družbi veliko.

In tudi to, da se starejše generacije niso zavedale, da so naša tehnična znanja ne samo služila temu, da v naravi preživiš, ampak da jih v okolju, kjer lahko brez njih vseeno preživiš, uporabljamo kot orodje, preko katerih članom ponujamo izkušnjo, da razvijejo svoje socialne, komunikacijske veščine in vrednostni sistem; tudi to je (bil) problem.

Pa še nekaj naj napišem. Sem v vrhu te organizacije in daleč od tega, da samo sprejemamo neke ideje birokratov iz ženeve. Škoda, ker tako misliš. Gozdovniško in staro-tabornišk - tisto, kar je bilo pred sto leti taborniško, bi danes veljal za militarističen režim poletnega tabora, na katerega otrok sploh ne bi bilo.

Časi se speminjajo. A vrednostni sistem, to je pa nekaj drugega. In tega v naši taborniški organizaciji še kako imamo. A pomembno se je zavedati, da ga privzgajamo. Ne bom rekla, da to rata pri vsakem posamezniku. To žal ne, a mislim, da uspeh ni tako majhen. Žal pa je tako, da le-ta ni odvisen samo od nas in verjamem, da boš to (glede na tvoje delo v OZS) tudi vedel.

Pa še nekaj o vzgojni inštituciji in OZS. Prav preseneča me, da si to upaš napisati glede na stanje razmišljanje mladincev v OZS. K**** je boljša. Ista je. Ravno zato, ker to ni odvisno zgolj od tebe. A vizijo imamo. Metode imamo. In upamo, da vse te metode delujejo na naše "mladince" tako, da bodo, ko bodo starejši in bo njihov psiho mentalni sistem tega sposoben, živeli v sistemu vrednot in vizije naših organizacij.
Advertisement  
Mar 20, 2016 4:20 PM # 
bubi:
Nikakor tole ni letelo nate osebno, ampak na neko malo karikirano splošno vzdušje v taborništvu od 90-ih let dalje, kjer tehnične veščine vztrajno izgubljajo svoje mesto, hkrati z njimi pa zame tudi osnovna vrednota taborništva, to je - povezanost z naravo. Brez tega je zame taborništvo prazno.

Ne zagovarjam principa izpred 100 let, tehnologija je napredovala in družba se je spremenila. Danes iti v naravo je neskončnokrat lažje in varneje, kot je bilo pred npr. 20 leti. Pred 20 leti nismo imeli čelnih svetilk, nismo imeli GPS-a, močna LED tehnologija je bila svetlobna leta stran, nepremočljivih čevljev ni bilo, prav tako ne GoreTexa in podobnega, pajkice so bile rezervirane izključno za Dušana (vijoličaste!) ...

Ni treba, da so taborniške veščine odtujene od realnega življenja in še manj je potrebno, da imajo tehnične veščine status nekega arhaičnega načina življenja, ki naj bi se danes uporabljal zgolj kot metoda za doseganje nekih tretjih ciljev. Takšno odtujevanje seveda ne bo obrodilo sadov, saj ljudi stvar na dolgi rok ne bo motivirala. Če pogledaš prejšnji odstavek, se da v njem najti vsaj 5 stvari, ki naredijo orientacijo uporabno dandanes. Jaz sem si to znanje že zdavnaj osmislil, verjamem, da bi ga zmogel tudi vsak tečajnik na tečaju za vodje.

Če pogledam ZTS in npr. uradne objave na FB: skupščina (sestankovanje), izobraževanje za MČ vodnike, imeli bomo ALT, sestankovali smo in načrtovali ALT, pojdimo na posvet o zdravju ... To je sicer vse fino, ampak ni pa jasno, kakšen je končni cilj vsega tega početja. Torej - kakšen je smisel vsega tega taborniškega sestankovanja in izobraževanja, saj včasih izgleda, da je vse skupaj samemu sebi namen. Torej - če je že kdo te stvari osmislil, jih organizacija ne zna skomunicirat niti zunanji, niti interni javnosti. In - to je pomembno - ker tega koraka ni, se tako opazovalcem kot aktivnim članom malo izkrivi pogled na to, kaj je pommbno.


Dolga leta sem spremljal, kako nehote funkcionira izobraževalni sistem znotraj WOSMa in bil vse prej kot navdušen. Ker inteligenca v organizaciji ni pretirano cenjena in ker pač vlada neko centralistično vzdušje, se vsebine nekritično prenašajo po vertikali navzdol. Nekako v stilu: slovenski šef nekega področja gre na evropsko izobraževanje, vsebine (in princip dela! - pozor na to zadnje) prenese do ALT-a, od tam gre do tečaja za vodje, potem do vodnika in na koncu do članov. Žalostno dejstvo je, da kreativnost in inteligenca redko najdeta svojo pot v tem procesu. In ravno to dvoje človek rabi, da konkretizira abstraktne vsebine posredovane na tečaju z višje ravni.

Lepo ilustracijo, kako nekritični so taborniški vodje, je dolga leta izvajal Peter Vrčkovnik na nadaljevalcu v Gozdni šoli na namišljenem predavanju o zgodovini skavtstva, kjer je v tritčetrt ure natresel kakšnih 20 neresnic. 95% inštruktorjev niti po koncu predavanja ni dojelo, da se človek dela norca iz njih ... In to so naši vodje ... In še eno žalostno dejstvo ob tem - kljub temu, da teh 20 laži ljudje niso registriralo, vse skupaj ni imelo prav nobene škode za ZTS. Zaka? Ja, zato, ker je bilo to znanje zanje pomembno samo tistih 45 minut, potem pa je izpuhtelo ... Kakor verjetno tudi 90% ostalih vsebin tedna v Bohinju. Ostal je samo inštruktorski napuh in woodbadge ...


Zveza tabornikov Slovenije je po priključitvi WOSM-u radikalno izbrisala del svoje tradicije in zgodovine. Ena ključnih stvari v tem preskoku je bila, da je vodjem, ki so svoje tečaje naredili tam konec 80-ih in v začetku 90-ih, odvzela vse "licence" in izgubila goro dobrih tabornikov in potencialno dobrih vodij. Namesto tega je vzgojila povsem novo generacijo ljudi, ki je dala čez "temelje WOSM-izma". Takrat se je začelo sistematično pozabljat na izročilo ZTS in uvajat ideologijo WOSM-a. Skavtska načela so pa tako zelo splošna, da lahko iz njih razvijemo praktično karkoli. ZTS bi si morala prizadevati biti posebna, saj se je tradicija izoblikovala na naših tleh; in je kot taka zelo verjetno za nas dobra.

In še za konec ... ZTS mora sprejemati kompromise ... Želi si visokega članstva, hkrati pa želi vzgajati. Danes je težko imeti oboje. Po mojem mnenju se organizacija preveč prilagaja oz. popušča pri slabih vplivih družbe (mogoče je to celo čisto organiski proces, ki nima nobene zveze z odločitvami). Tisti vpliv, ki sem ga v svojem zapisu izpostavil, se dotika dejstva, da danes vrednote, da se je za nekaj potrebno dobro potrudit, praktično ni več. Če izhajam iz NOT-a, to konkretno pomeni: vsako leto bolj preproste proge, manj zahteven topo test, ipd. Tekmovanje je torej zapostavilo svojo glavno lasnost (tehnično najzahtevnejše tekmovanje), zato, da se je prilagodilo množici. Gre torej za spuščanje standardov, ker se ljudem ne da samostojno delati in se potruditi. Takih primerov je v zvezi na različnih področjih ogromno. Tipičen primer je, ko se posameznik ne poglobi v eno zadevo in potem išče odgovore v množici, na sestankih. V mojem času je bilo tega na tone, tako pri prostovoljcih kot pri strokovnih sodelavcih. Namesto, da bi si človek vzel 1 uro, je rajši sklical 3-urni sestanek.

OZS je nekdaj imela nizke standarde. "Pridi", pa greš z nami kamorkoli. Otroci, ki so dali čez nekaj let (zdaj jih je 5 skupaj) dela v OZS so dojeli, da uspeha ni brez truda. Čokolada, ki jo dobi vsak tekmovalec v MŽ10 je nerealna nagrada. In to je tisti vzgojni moment, ki ga mladinska reprezentanca ima, taborništvo pa ne (več). Taborništvo se je prilagodilo družbi, mladinska reprezentanca se je prilagodila tekmovalnim zahtevam. Taborništvo je kriterij spustilo, mladinska reprezentanca ga je dvignila. Seveda pa to ni edina vzgojna stvar na svetu.
Mar 20, 2016 6:20 PM # 
Gapek:
Bubi, ne bi se mogel bolj ne strinjati s tabo. Če hočeš videti kaj taborniki počnejo boš moral iskati pri rodovih, ne na strani ZTS. Tudi FB stran, ki je namenjena javnosti "Taborniki" je bolj transparentna. Ni še tam kjer si želimo, ampak delamo na tem. In mogoče cilj vseh teh sestankov in srečanj ni jasen tebi, kot zunanjemu opazovalcu na interni strani. Je pa zelo jasen mnogim, ki so še vedno aktivno vpleteni v taborništvo.

V tistih dobrih starih časih, ko je bilo tehnično znanje na vrhuncu, je bil problem drugje. Ravno medsebojno ne-sodelovanje, ne-komuniciranje, zbadanje in delanje norca drug iz drugega na nivoju vodstva izobraževanj in drugih vodilnih, danes organizaciji predstavlja velik izziv, kako vzpostaviti učinkovito komuniciranje, saj se je takšna miselnost prenašala iz roda v rod in na koncu smo vedeli, da se "ne maramo" pa nihče ni vedel zakaj. Pa nam gre sedaj zelo dobro!

Ko se je organizacija začela zavedati, da moramo začeti bolj načrtno razvijati tudi osebno rast in dajati večji pomen razmišljanju, komunikacijskim, organizacijskim in drugim veščinam se je plošča kaj taborništvo je malo obrnila. Taborništvo ni samo tekanje po gozdu, grajenje objektov, preživetje v naravi ipd., ampak mnogo več in to nas loči od drugih športnih panog.

Ali je zaradi samega procesa obrnjene plošče prišlo do zmanjšanja tehničnih znanj v organizaciji? Seveda, da je. Ali je krivo samo to? Absolutno ne! Družba se spreminja in tudi to je izziv, kako motivirati mlade, da gredo v naravo. Ali se tega organizacija zaveda? O, še kako zelo se zaveda! Ali želimo kot organizacija postaviti standarde tudi v tehničnem znanju? Seveda! Brez njih tudi drugega dela ni, saj so to naša orodja za dosego mnogo višjih ciljev.

Kako pa bomo premagali vse te izzive družbe, delovanja preteklih let, posledic procesa obrnjene plošče? Ja tako, da bomo imeli zelo dobro vizijo in strategijo delovanja taborniške organizacije. Kako pa bomo imeli to? Tako, da se bomo morali žal veliko pogovarjata in sestankovati in si vzeti ogromno prostega časa, da pridemo do skupnega jezika in dosežemo naše cilje.

Še mogoče glede NOTa. Kot organizatorji se zavedamo, da je not postal precej lažje tekmovanje. Žal pa se je nivo zahtevnosti tekmovanj spustil v celotni organizaciji. Ali je prav, da sledimo trendom? Ne vem... Vem pa, da če v tem trenutku naredimo NOT tako zahteven kot je bil včasih, nam ne uide upad ekip drugo leto. Tako se vsaj nekaj ljudi opogumi in pride. Pa ne, da je to v tolažbo in, da sem s tem zadovoljen. Daleč od tega. Je pa res, da je bilo včasih na NOTu po 70-80 ekip. Ampak včasih so bila taborniška orientacijska tekmovanja 3 ali pa 4 na leto, danes jih imamo pa vsak mesec po 2.

Da pa spravimo NOT na raven, ki je bila včasih moramo kot organizacija delati na tem, da zvišamo raven tehničnega znanja. Potem, ko bomo imeli obe strani plošče, bo taborništvo res zlata vredno. In delamo na tem. Res delamo in se trudimo družbo usmeriti nazaj k naravi. Zavedamo se aktualnih problemov, ki pa se žal ne bodo rešili z enim klicem. Zato je potrebno imeti načrtovanja in sestankovanja in od tod tudi veliko le--takšnih fotografij in objav na FB strani za interno komunikacijo. Cilji so jasni in sestanki niso kar tako, zato malo boli takšno razmišljanje, saj si veliko tabornikov vzame precej časa, da zadeve zapeljemo tja kamor želimo. In ko nekdo takole razvrednoti tvoj vložen čas, res ni prijetno.

Taborništvo ni spustila kriterija, ampak je kriterij razširila še na druge vrline, sedaj pa počasi dvigamo vse skupaj.

lp G.
Mar 20, 2016 8:07 PM # 
Nejc Z:
Taborništva ne poznam iz lastnih izkušenj, na podlagi spremljanj posameznih dogodkov in komuniciranja z drugimi pa sem si usvaril bolj ali manj jasno sliko. Me popravite, če se motim. Moj namen ni črnit posameznikov ali skupine ljudi, bi pa rad orisal videnje kritičnega zunanjega opazovalca. Če primerjam par stvari z OZS:

Funkcionarji v OZS so na svojih mestih zato, da zveza funkcionira (pustimo, na kakšnem nivoju). Da zadostijo (zadostimo) svoji želji po tekanju po gozdu, s(m)o pripravljeni nekaj svojega prostega časa posvetiti uradništvu, organizaciji tekmovanj itd. Po logiki, nekaj je treb prispevati, da sem lahko deležen koristi. Vsi funkcionarji v OZS se redno pojavljajo na vseh tekmovanjih, večina tudi na tekmah nižjega ranga kot je Zimska liga ali treningi AOK Gotska itd. Svojo funkcijo v zvezi jemljemo kot sredtsvo za dosego cilja- da lahko tečemo na organiziranih prireditvah.

Glede na zgoraj prebrano funkcionarji pri ZTS nimajo istih nagibov oz. ti niso tako močno izraženi. Če bi bili, bi zadnjo skupščino organizirali v terminu, da bi se še vedno lahko udeležili NOT-a kot temeljne taborniške dejavnosti. Morda si kdo misli, ni časa za vse, priorite so prioritete... ja, mogoče se najde idealist, ki se žrtvuje za dobro drugih, a takih ne poznam veliko. Večina zadovoljuje svoje lastne potrebe. Imam precej izkušenj s sestanki, katerih, roko na srce, izkoristek je bil zelo švohcen. Tip, ki se je tam repenčil, ker se doma ženi ni upal, drugi, ki je komaj čakal, da ga bo kdo poslušal, tretja, ki,...,saj nima veze. Vrteli smo se kot maček okrog vrele kaše, akcije ni bilo nobene! Zakaj? Verjetno že veste. Da delaš takrat, ko noben ne gleda je nekaj drugega, kot pa v trenutku soja žarometov.

Slovenski orientacisti v zrelih letih se po svojih potrebah bistevno ne razlikujejo od 14-letnih otrok. Eni po tekmi laufajo za žogo, drugi izležavajo v travi. Ko smo bili na svetovnem prvenstvu, kjer je "družina" večja, je že prišlo do športnega snobizma. VIP loža za ogled tekmovanja, pijača, hrana, debata o vsem živem, samo o tekmovanju ne. Kolikor večja je organizacija, več je prostora za "politiko" in njene "sužnje", kar je le krama, navlaka, ki nima nič z osnovno filozofijo dejavnosti, pa naj bo taborništvo, orientacija ali povsem treja zadeva.

V OZS je bilo v nekem obdobju pri delu mladinske reprezentance zaslediti precej milo delovanje, popuščanje; vse z željo približati se razvajeni mladini. Pravega učinka ni bilo. Trenutno smo v fazi, ko motivirani posamezniki od sebe dajejo več, kot se od njih zahteva. Ni popuščanja, ni potrebno. Fanjte so sami ugotovili, da morajo delati več, če želijo biti konkurenčni na evropskih tekmah.

Spuščanje nivoja NOT-a je po tej logiki morda medvedja usluga, morda pa se le jemlje zalet za novo pot navzgor. V vsakem primeru pa je malenkost zaskrbljujoče dejstvo, da navkljub veliki želji po izboljšanju znanja ekipa zarjavelih tekmovalcev iz neke druge ere brez treninga deklasira mladce, ki bi morali prekipevati od tekmovalnosti.

Večje število tekmovanj vedno ne pomeni tudi boljšega stanja. Morda zadeva izvodeni... Če so so ostala tekmovanja, to ni opravičilo, da ljudje ne pridejo na NOT. Kot da ne bi prišli na DP ali Lipico, ker je takrat neka tekmica za Zimsko ligo. Jasno je treba definirati pomembnost tekmovanj in če ne gre drugače, manj pomembna črtati s seznama.

Verjamem, da časi niso rožnati in gre družba v smeri, kamor ne želimo. Verjamem pa tudi, da več kot vse besedičenje na sestankih zaleže konkretna akcija. Saj veste; otrok nikoli ne naredi tistega, kar sliši, vedno pa naredi tisto, kar vidi. Potreben je lasten zgled!

This discussion thread is closed.