Training Log: bubi

Tole je faking bizarno. Grem pred spanjem pogledat na net in v videu Balkan River Defense slučajno ujamem, da parlamentarni odbor pravkar (ura je 9 minut čez polnoč!) obravnava sporni zakon, ki iz odločanja o velikih projektih, ki lahko negativno vplivajo na okolje, izključuje nevladne organizacije in celo sodišča. In ... celo referendum.

Zakon (baje) omogoča:
1. Grajenje velikih objektov brez gradbenega dovoljenja. (Tole samo po sebi je dovolj bizarno, da nima kaj iskati v zakonu; nisem čisto prepričan, da je gospod iz opozicije to prav tolmačil.)
2. Javne zavode (ki branijo javni interes) postavlja v podrejeno vlogo glede na zasebne investitorje (=dobiček z izrabo naravnih virov in delovne sile).
3. Iz postopokov meče vse, ki lahko na postopke lahko vplivajo v javnem interesu (nevladne organizacije) in (posredno) ukinja nadzor sodišč nad odločitvami Ministrstva za okolje.

Itak vemo, kakšen bo rezultat, a ne? Vse te debate so zgolj farsa. Tu se ne argumentira oz. tudi če se argumentira, se na drugi strani, katerakoli že je, ne posluša. Gre za to, da naš parlament (kot toliko drugih demokratičnih teles) ne funkcionira. Poslanci ne glasujejo več po svoji vesti ali mnenju, ampak glasujejo glede na povezave s koalicijo ali opozicijo. Celo ne glasujejo o vsebini, ampak glasujejo glede na to, kdo je nek predlog podal. Kaj še ostane v takem primeru?

Če mene vprašate, je to zaenkrat enosmerni vlak. S tem se pa da razumeti vso to antijanšistično ihto. Rušenje trenutne koalicije za vsako ceno, čeprav nimamo pametne alternative. No, alternativa je tehnični mandatar v obliki mojega naravi prav tako jako nenaklonjenega soseda.

Sicer pa biser včerajšnjega dneva - odstavitev direktorja Statističnega urada RS. Brez razloga in glede na to protizakonito. Zakaj?

Ura je 02:40. To je resnična farsa demokacije. Tole so bile poučno porabljene 3 ure mojega časa. Vsakdo rine z glavo skozi zid. Tako eni kot drugi. Koalicija ve, da ima večino in da se mora samo prebiti skozi sejo. Njeni člani niti ne razpravljajo, samo čakajo, da se bo stvar končala. Vsi sklepi se sprejemajo z 9:7 (v korist koalicije). Opozicija šteka, da nasprotna stran ni pripravljena na dialog in zato po gverilsko sabotirajo sejo. Predsednica odbora, še ena v nizu severnoprimorskih hudičevk in skoraj cerkljanska rojakinja, pa uživa v šovu (in poniževanju nasprotnikov s pozcije moči) in ima precej dober plan, kako bo zadevo pripeljala do bridkega konca.

No, hudičevka je na koncu le podlegla.

Kakorkoli že - tole ima z demokracijo samo še toliko zveze, da se debatira. Debate so pa jalove.

Sicer pa, kot pravi Romana, pojdimo na Modrijane in berimo knjige Jožeta Možine. In kot zaključuje ob tem Mazzini, vse je v redu, cedita se med in mleko!

Danes pa na pol čez drn in strn na Ahaca. Ko spet najdeva pot in greva gledat eno jaso, kot neizkušena lokalca naletiva na precej sveže medvedove stopinje nekoliko pod vrhom na severnem pobočju, ki meji proti Medvedici. Modro se potem odločiva, da je prava pot mogoče v nasprotni smeri od medveda. :) Vseeno prideva na vrh in potem v dolino.

Še vedno malo težka glava na trenutke.

Danes je Dan mladosti, rojstni dan tovariša Tita, ki so ga nekoč obeleževale številne proslave in pa štafeta mladosti.


Primer iz Idrije leta 1982.

Poleg Dneva republike, ki ga praznujemo na Nušin rojstni dan 29. 11., Dneva zmage in tako naprej, so to vse priložnosti, ko se nosilci rdeče zvezde izprsijo in pojavijo na prizorišču, mahajo z zastavami in se nasploh vedejo skrajno otročje.

Pustimo rdečo zvezdo pri miru, to je druga tema. Poglejmo si raje vso to maškarado ... Kot je Mazzini enkrat že ugotovil, je vse skupaj posledica t.i. vlog, ki jih privzamemo v odnosih, zadevo pa poskuša interpretirati ena psihološka smer - transakcijska analiza (TA).

No, v primeru obeleževanja bivših praznikov gre za komunikacijo otrok-otrok (ki ne vem, če se pojavlja v teoriji TA). Pri obujanju "tekovin" (= zapuščine oz. pridobitev) ljudske revolucije, gre namreč za protiutež desnim "otročarijam".

Pred kratkim sem s precejšnjo nejevero po letih spet poslušal (recimo inavguracijski) govor Franceta Bučarja ob sprejemu funkcije predsednika skupščine S(ocialistične)R Slovenije po prvih večstrankarskih volitvah leta 1990. Precej živo se spomnim reakcij očeta, ko je ves navdušen ob tem razmišljal, "kako smo jih" (komuniste namreč) ... Z današnjega zornega kota ta legendarni govor lepo opisuje žalost naslednjih 30 let naše zgodovine. Plastično prikaže potlačene frustracije polovice slovenske politike in željo po t. i. revanšizmu. Reakcije v parlamentu tudi odražajo vse sranje, ki ga zadnjih 30 let doživljamo. Zaskrbljenost komunistov (takrat smo to razumeli, da zato, ker so pač izgubili oblast, danes pa se zdi, da obraz Cirila Ribičiča izraža nekakšno preroško zaskrbljenost zaradi polarizacije naroda) in navdušenje drugega pola. V bistvu pa je Bučar (ki si zasluži sicer vse spoštovanje) skupaj s celotno slovensko desnico (ki je takrat še nismo dojemali kot take, vsaj jaz ne) odreagiral kot užaljen otrok. In ta otrok se je potem kazal v političnem in družbenem življenju na vsakem koraku, kulminira pa vedno znova z vzponom Janševe vlade. Užaljenost, prekomerno izražanje krivic (bodimo pošteni, večina tistih, ki so krivice doživeli, so že zdavnaj mrtvi, njihovi sorodniki so se pa postarali in so blizu senilnosti, tretji pa dalj časa živijo v novi ureditvi, kot v stari) in predvsem neprestano terjanje povračilnih ukrepov in kar je še tega ...

Sam sem bil vedno v stiku s to polarizacijo; včasih v debatah, včasih kot tabornik, včasih pa tako, kot večina, kot poslušalec. Ja, ta komunikacija mi je šla na živce. Res ni potrebe, da se to pogreva, iste argumente, vedno znova in znova. Drži, da smo rabili kar dolgo časa, da smo dojeli vse skupaj, ampak ... A lahko enkrat končamo? In ko so recimo oranžnosrajčniki svoje čase prepevali svoje nabožne kancone, smo jim mi peščenosrajčniki vrnili najprej s tem, da smo bolj zagnano in lepše zapeli te njihove stvari, potem pa smo ob večerih prepevali še partizanske pesmi. Zaradi ravnotežja. Prav zaradi gornjega sem se z večjim veseljem poglobil v partizanske pesmarice in se naučil kar nekaj lepih komadov.

Ampak ... to je spet odziv otroka.

Skraka, lahko bi že nehali korakati naokrog z zvezdami, križi, Balantičem, Kardeljem in kar je še tega sranja. Za spremembo bi lahko odreagirali kot odrasli in ne je.ali drug drugega v glavo.

Dan mladosti sicer s seboj nosi odlično sporočilo, mimogrede. Sporočilo, ki je še vedno (bolj) aktualno. V prejšnjih časih ni bila samo komunistična parola, da na "mladih svet stoji". Zdi se, da so mladi lažje prevzemali funkcije v npr. gospodarstvu (pri nas so mladi množično prevzemali funkcije v gospodarstvu zgolj v začetku 90-ih, v času tranzicije - tudi v našem klubu jih imamo kar nekaj takih, potem pa se je pipica zaprla; danes starci krojijo "svet" z izjemo tistih, ki so se na podlagi lastnega znanja postavili pokonci), vodili stvari in da je država naredila precej, da jim bo olajšala življenje. Večkrat se govori, da so generacije po moji prve, ki živijo slabše od svojih staršev. Gledano relativno imamo precej več težav tudi od svojih starih staršev (prekarstvo, službe, možnosti napredovanja, plača in predvsem kako si zagotoviti stanovanje in ... nenazadnje ... osebna svoboda, ki je danes kratena s pomočjo materialnega nadzora), ki pa so seveda živeli neprimerno bolj skromno.

Danes dan preživim v postelji.

Konec marca sem po 22 letih in pol s svojimi zadnjim imetjem zapustil belo Ljubljano. V torek zvečer, 30. septembra davnega leta 1997, sem se namreč naselil v svoje prvo študentsko prebivališče na Cesti 27. aprila 35, v staro rožnodolsko vilo, ki jo je proces denacionalizacije vrnil starim lastnikom. Nikakor ni bila ljubezen na prvi pogled. Skozi razmajan vhod si stopil desno po stopnicah v surovo polklet, polno neke krame in z golimi cementnimi tlemi, potem si se usmeril do konca temačnega hodnika in vstopil v sobo, ki so ji prepleskali stene in vanjo nametali nekaj prastarega pohištva, na tla pa položili raztrgan in ožgan tapison. Okna so gledala na zanemarjeno dvorišče in so bila itak previsoko, da bi človek karkoli videl. Temu se reče kapitalizem, me je poučil moj takratni cimer, zagrizen desničar in katolik, s katerim sva ure in dneve in noči prebila v brezplodnih debatah o levih, desnih, Cerkvi, Jezusu, Titu in kar je še teh klasičnih debat, ki se jih je - tudi po omejenih 23 letih - še vedno priporočljivo izogibati, saj ne vodijo nikamor.

Kapitalizem torej. Ubogi Krivici so vendarle dobili nazaj svojo vilo in jo z minimalnimi sredstvi spremenili v zlato jamo. Spodaj malo tapisona in 4 študente, v mansardo še 10 študentov, vmes pa 2 lepi stanovanji za sinova bivšega buržuja. Fajn. Današnjih 2800 EUR/mesec prihodka za nič kaj večji enkratni vložek. To je kapitalizem, kjer kapital generira denar in kjer se denar od tistih, ki nimajo, pravično pretaka v roke tistih, ki imajo. Sploh, zaradi krivic nacionalizacije, je tako še bolj prav. Krivici sami po sebi sicer niso nič krivi, so pač prišli v ta sistem in izkoristili dano stanje. Tako kot to počne cel svet. Če ste npr. visokokvalificiran računalniški kader, imate možnost, da najdete službo v Silicijevi dolini za bajno plačo. Ampak, nihče vam ne pove, da boste tam 50kUSD na leto dali za bivanje. Nepremičninski trg požira vse, kar uspe industrija ustvariti. Vsaj v kapitalizmu je tako. Čemu (ali komu) torej zares služi napredek v znanosti in tehnologiji?

Tisti, ki nismo imeli te sreče, da bi nas v 1980-ih zadela Markovićeva hiperinflacija, ki je praktično čez noč zradirala obsežne stanovanjske kredite, ali pa kasneje Jazbinškov zakon, po katerem ste za par fičnikov lahko kupili stanovanje v Ljubljani (in še v 90-ih letih prav tako poceni na trgu), smo bili večji del bivanja v Ljubljani obsojeni na male neugledne pajzle; za normalno, lepo urejeno stanovanje pa bi morali danes odšteti minimalno kakšnih 500 EUR + stroške. To je več kot polovica povprečne plače, ki nekako pripada visoko-izobraženemu diplomantu tehnične smeri.

Kdor se je vključil na ta vlak v Ljubljani, se je lahko prelevil v kapitalista. V 22 letih sem za najemnine povprečno porabil - gledano v današnjem denarju - okrog 60.000 EUR, ki so si ga razdelili lastniki stanovanj. Pa sem si skoraj vedno delil sobico ali pa živel v malem neuglednem stanovanju. Ali je tak sistem vzdržen za družbo, ni treba prav dolgo razmišljati.

Torej, ko sem zamenjal par cimrov, v nočeh največjega obupa poslušal zverinske spolne odnose (ja, to je evfemizem, ki nikakor ne paše sem!) v gornjem nadstropju in dokončno zablodil na faksu, so me kapitalisti nekako spodili iz tega gnezda, kar je bila menda velika sreča predvsem zame.

V tem času sem sicer poleg gornjega naredil še par stvari, ki jih tu zgolj zaradi dokumentarnih razlogov navajam. Najbolj ponosem sem bil takrat, da sem Slovenijo zastopal na mednarodni računalniški olimpiadi, kjer sem se uvrstil na približno 100. mesto. Potem sem začel delati na F2 na IJS, kamor me je v ekipo Marka Pleška napotil Marko Grobelnik. Delo je bilo bolj ali manj duhamorno pisanje driverjev za mikrokontrolerje v C-ju, tako da me ni nujno potegnilo, sem pa imel priložnost delati na sinhrotronu v Bazovici in na pospeševalniku Anka v FZK v Karlsruhe. To je tudi obdobje, ko se je dokončno zapečatila moja nekapitalistična usoda. Ekipa iz F2 se je kasneje preoblikovala v d.o.o., ki je danes med najbolj uglednimi slovenskimi tehnološkimi izvozniki, Cosylab. Bil sem prisoten na ustanovnem sestanku podjetja, na katerem pa se mi je zdelo, da v ekipo prispevam premalo in sem se samoizločil iz kroga solastnikov. Potem sem si našel tudi prvo bolj študentsko službo, kot sistemski in podatkovni analitik (takrat se temu še ni tako reklo) na Httpool d.o.o., ki je danes ena največjih slovenskih spletnih oglaševalskih agencij. To so bili tudi časi aktivnega taborništva in pod Rožnikom se je spletlo kar nekaj dobrih idej, posledica nekaterih je ena najmočnejših taborniških enot, ki danes deluje v Cerknem in na žalost izumrli RutkaNET. RutkaNET je bila skupnost 400 uporabnikov, naša ekipa pa je prostovoljno podpirala obsežen sistem spletnih strani in drugih servisov za uporabnike. Nastal je leta 1999!

To so bili časi, ko sem mesečno na mail dobil kakšnih 5-10 ponudb za delo. Plačilo je bilo dobro, moj odnos do denarja pa tak, kot je večinoma še danes. Delal sem toliko, da sem imel dovolj, vedno sem dajal nekaj na stran, nisem pa izkoristil priložnosti za dober zaslužek. Se je pa takrat pogosto primerilo, da sem s študentskim delom zaslužil več kot starši.

Ko so me nagnali, sem po neki precej nekonvencionalni spletni poti (pa se ne spomnim več, kako, mogoče z uporabo useneta ali kaj podobnega) prišel do naslednje namestitve. Samo eno sem si pogledal. "Klošter" smo ji pravili. Šlo je za študentsko komuno najprej 8, potem pa 9 moških oz. fantov. Zgodba hiše, ki stoji nasproti glasbeni šoli ob trnovski cerkvi (Gradaška ulica 22 ali Emonska cesta 27), je podobna Krivičevi vili, z eno razliko - da je novi lastnik imel nekaj več smisla za moralo. Hišo je podedoval od stare tetke, ki je umrla brez potomcev. Ta tetka je podstrešje oddajala študentom že davno nekoč, vendar takrat tam ni bilo niti osnovnih stvari (ogrevanje, voda) in podobno. Stric je v hišo nekaj vložil, nato pa za zmerno ceno oddajal sobe. Kaj sem takrat vedel, da bom tu obvisel za skoraj celo desetletje?

Ob vselitvi je sledilo prvo olajšanje. Moj novi cimr ni smrčal, kar je potem nekako postalo stalnica. Ne morem reči, da tudi smrčeči cimri v dolgih letih v Rožni niso vplivali na moje siceršnje nagnjenje k ponočevanju, ki se ga nisem rešil do danes. Torej - ob odhodu starost iz "kloštra" sem prevzel vlogo lokalnega upravnika in na koncu za mesečno bivanje v Ljubljani odštel 80 EUR. Zaradi prej omenjene nagnjenosti k majhni porabi, sem ta leta lahko živel z minimalnimi stroški, kar mi je ustrezalo. Na srečo sem se na novi lokaciji večkrat videl z Milčinskim, ki je ob koncu pametno svetoval, da osebnega napredka ne bo, če se ne bom brcnil v rit; ker smo pač v svetu, v katerem je vladar denar, je bila ta brca v obliki višje najemnine.

Pri Pecelijevih sem nadaljeval nekakšno polovično življenje večnega študenta in občasnega delavca. Svojo študijsko neuspešnost sem kompenziral s prostovoljnim delom. To so bili časi, ko sem dnevno opravil 8 ur prostovoljnega dela predvsem za tabornike. Httpool sem zapustil, šel na DFG, od tam na ARSO, občasno sem imel kak računalniški krožek na gimnaziji v Idriji, sodeloval sem z Najdi.si, našel svojo udobno nišo v izdelavi spletnih strani (v letu 2004 je avtomatizirane spletne strani znalo delati zelo malo ljudi), kar je kasneje postala moja zaposlitev. Hkrati sem pa navezal stik in sodelovanje s svojim sedanjim odsekom na IJS.

V tem času sem spoznaval zablode slovenskega taborništva in na splošno mladinskih političnih delavcev (torej ljudi, ki se ukvarjajo z mladinsko politiko in ne politkov, ki so mladi) ter mednarodnega sodelovanja. Čeprav si še v Rožni nisem predstavljal, da bi lahko obstajal čas, ko s taborniki ne bom sodeloval, mi je postalo jasno, da nočem biti del dokaj gnilega sistema, ki promovira posedanje in flip-chart kulturo. Zanimivo spoznanje tega časa je bilo, da takrat, ko skleneš, da za neko organizacijo ne boš več delal po 8 ur na dan, ne dobiš zahvale za dolgoletno delo (prav nihče na nivoju Zveze tabornikov Slovenije je ni izrekel nikoli, pa je šlo za skoraj 10 let mojega življenja v to), pač pa dobiš izliv gneva vseh tistih, ki se zavedajo, da tvojega brezplačnega servisa odslej ne bodo deležni. V taki ali drugačni obliki sem to spoznal tudi v orientaciji. Očitno svet tako deluje. No, deloma zaradi te odtujitve taborništva od narave, deloma pa zaradi lastnega zanimanja, sem se potem nekako približal orientaciji. Moja prva tekma je bila sicer v letu 2000 na Rajdi v Cerknem, ko sem tja peljal svoje tabornike, druga pa je bilo Prvenstvo univerze 2001, ko sem na Rožniku zasedel predzadnje mesto, zmagal pa je Simon Miklavčič z zame nepredstavljivim časom. Zdelo se mi je, da mi gre dobro. Lažno opogumljen sem šel potem na klubsko prvenstvo na Predgriže, kjer sem sicer prišel na cilj, ampak z veliko muko, saj so bile tiste vrtače preveč za mojo glavo. Od zadnje točke sem si na kompasu nastavil azimut in hotel 500m prečiti do cilja direkt ... Po kakšne pol ure sem se zanšel iz gozda, 1.5km stran od cilja. V B kategoriji ja takrat zmagal Rok Močnik (še otrok), Silvij pa me je skoraj uspel odbiti od orientacije s komentarjem, da nisem član kluba in da ne dobim pokala za 2. mesto. Po tradicionalnem Bohinjskem 3-kotniku pa sem ostal zapisan orientaciji. Našel stik z Damjanom Čelikom in se vključil v SOL 2002. Na prvi tekmi SOL v Lipici me je na poti izgubljenega ulovil prav on, takrat predsednik OK Azimut, in mi v slabe pol ure razložil vse, kar je treba vedeti o orientaciji. Skupaj sva se prebila čez progo, Damjan pa je celo pot komentiral, kaj dela in kako se orientira.

Skratka - orientacija je zamenjala taborništvo in enkrat proti koncu svojega mandata v "kloštru" sem se aktivno vključil v delo OK Azimut (postavil sem spletno stran CC 2002 in naredil aplikacijo za prijave tudi za Lipico Open, predsednik kluba sem bil od 2006 do 2013) in OZS (tajnik od 2007 do 2010).

Tudi tekmovalno sem v tem času napredoval in bil v sezonah 2008-2010 v življenski formi. Leta 2006 sem nastopil na Svetovnem univerzitetnem prvenstvu, kamor sva potovala z Andražem. To je bil tudi čas, ko sem uspel polmaraton preteči v tempu okoli 5:00/km. V tem času sem ponavadi čez zimo hodil plavat in teč v fitness v Tivoli. Nekje se je menda že poznalo.

Premik, ki ga je začrtal Milčinski, me je vodil na Gotsko ulico 5, kjer je pred tem živela moja najboljša prijateljica. Prvič sem živel sam v svojem stanovanju in lahko pozabil na moške, ki po več ur skupaj preživijo v kopalnici. V tem času sem poučeval kot učitelj na OŠ Cerkno, kjer Petra, Mance in Nuše nisem (!) uspel navdušiti za orientacijo in se niti ne spomnim, da bi o tem razmišljal (kar se mi še danes zdi čudno). Izobraževanje za vaditelje in trenerje ima svojo vlogo! V tem času sta nastali tudi moji dve prvi karti: Gotska ulica in pa Ljubljana - center. Ljubljana - center karto sem zrisal, potem pa organiziral tekmovanje. Startnino sem podaril OK Tivoli, z njo pa so mi plačali izdelavo karte, s čimer so postali njeni lastniki. Če izvzamemo grad in mesto neposredno pod njim, je bila to prva malo bolj resna tekma po centru Ljubljane. V tem času sem sicer zaključil z učiteljevanjem in sem se posvetil delu na IJS.

Zaradi posledic enega od trening kampov v Pliskovici, sem se kasneje preselil čez obvoznico na Kunaverjevo 6, kjer sem vstopil v nekakšen slabo definiran solastniški stanovanjski odnos. Po par letih sem moral s culico v Savlje (na številko 99), kjer se mi je uspelo (na račun žrtev drugih, hvala vam!) malo odlepiti od prostovoljstva v orientaciji in poskrbeti zase (končno diploma in praktično celo pot do doktorata ... pa tudi finančna slika se je v tem času praktično spontano nesluteno izboljšala).

Tako sem prišel do stopnje, ko lahko sam postanem kapitalist in moram s figo v roki bentiti čez ostale. Zadnjo stvar sem iz Ljubljane odpeljal 30. marca in zapuščanje usranega mesta me je spravilo v precej dobro voljo. Ljubljana, če odmislimo strogi center, je pač usrano mesto. Še lučke prižgejo samo v centru in če si doma v Sostrem ali Savljah, traja pol ure na javnem avtobusu, da lahko občutiš novoletno vzdušje. Kakor se sprehodiš malo iz centra, so ceste neurejene, smeti povsod, poljske poti razdrapane in s polno odpadki, nekdo nekje divja, v neki gostilni se nekdo dere, pijani čudak te nadleguje, klošar hoče tvoj drobiž od parkomata, za parkiranje pred blokom ob 7h zjutraj dobiš listek, če si slučajno prišel domov prepozno, da bi lahko normalno parkiral ... in tako naprej.

Skratka, kljub medvedom in koroni, kulaštvo na vasi premaga tegobe mestnega proletariata.

C • Hu. Prebrala. Gospodu igra ... 2