Training Log Archive: Jaka

Standarnde vaje za moč. Po tokratnem vikendu se počutim odlično. Utrujenosti ni, motivacija pa na vrhuncu. Sem rabil en tak dober tek.

Spet bolj švoh ogrevanje, če je pa tako zabavno spremljat vso to norijo.

Češko DP društev (7članska štafeta), DH21, Jablonec n.N.
7 članov, moški laufajo lihe predaje, ženske pa sode. S soldinim nastopom na štafetah sem se kvalificiral v drugo ekipo kluba, tretja (najkrajša predaja).
Taktika je bila enaka kot dan prej, kompas, relief, vegetacija, s tem, da sem sklenil ne šparat se. 5km, bom pa ja zmogel. Zdenek, ki je laufal 1. predajo, me je opozoril, da je več teka po zelenem in manj po poteh, kot na štafetah. Prva etapa takoj izbira poti, taktično izberem daljšo po poti, da študiram za naprej in da ostane moč za mehek teren, ki bo še prišel. Startal sem kot prvi v vlakcu 5ih ekpi (v vlakcu tudi Vit Pospišil). Malo sem poškilil nazaj in videl, da sem edini izbral to varianto. Ok, to sicer verjetno ni najboljše, lahko da sta varianti približno enako hitri, v tem slučaju je bolje biti v skupini, zaradi tega, sem še toliko bolj pritisnil. Potem krajša etapa, kjer sem ob zapuščanju kt. površno pogledal kompas in odletel malo iz smeri kakih 50m predaleč, do naslednjega skoka. Ko sem se vračal na kt., je ekipa, ki je štartala z mano ravno perforirala to kt. Bil sem jezen, ampak vseeno vesel, ker sem očitno imel kar dober tempo. Naprej lepo, močno, ampak vseeno kontrolirano. Na ř.kt je bilo potrebno držat višino, do roba zelenega, kjer je na kamnu bila kt. Že kakih 50m pred robom zelenega, sem videl kamen, kako se skriva med smrekami, posprešil, zalaufal okoli njega, kt. pa nikjer. Pogledam karto in Bam, bil sem dve izohipsi prenizko. Na drugem kamnu. Tu me je skupina spet prehitela, vmes sem najbrž imel krajši forking. Na naslednjo etapo izberem malenkost boljšo varianto bolj po poteh in se približam skupini. Opazil sem, da so fizično močneši, da pa z malenkost boljšim branjem karte (razna sekanja ovinkov, bolj natančen napad kt.) pridobim nekaj metrov. Vseeno nisem bil dovolj samozavesten, da bi delo opravljal čisto sam in so me dvakrat, trikrat potegnili malo za sabo, kljub temu, da sem vedel da gredo malo narobe, vse skupaj za slabe pol minute napak, ampak vseeno, to ni to. Na enem od spustov opravim svoje in jih prehitim, a me v teku čez areno spet vsi prehitijo. Tokrat sem pametnejši kot v soboto in naštudiram zadnji krogec, kjer kot v starih časih, prepoznavam vse najbolj potrebno, hkrati pa noge meljejo. Prehitim skupino in predam kot 22. (ponosen, ker sem pridobil mesto in ker se je na koncu to izkazalo kot najvišja uvrstitev naše štafete).
Daniel Hajek je bil najhitrejši z 29´, zadovoljen z rezultatom. Km čas je dober, celo boljši od obeh Slezakov, ko bi ven ruknil še tisti 2minuti napak, bi bilo pa že vrhunsko. Tudi spumpal sem se konkretno. Občutek ko ti predsednik kluba stisne roko in te pohvali je pa tudi dober.
Gremo naprej!

Ogrevanje pred startom. Bolj švoh vse skupaj, ker sem budno spremljal dogajanje.

Češko DP štafete, M21, Jablonec n.N.

Ha, tole je pa bil špas. Ker se na prejšnjih tekmah nisem ravno izkazal, so me uvrstili v tretjo štafeto kluba, drugo predaja. Gozd je bil čudovit, dobili smo tudi warm-up karto, kjer sem ugotovil, da mi stil risanja ustreza in da so na karti vsi kamni, ki so večji od 0,5m, pa da morda iz karte ne bom ravno znal razbrati kateri kamen je velik 1m in kateri 4m, zato sem sklenil podrobno brati mikrolokacije (predvsem to, na kateri strani objekta je kt). Videl sem, da tokrat kar dobro prepoznavam vegetacijo in da se bo to dalo fino izkoriščat.

Štartal sem bolj kot ne sam in previdno. Kompas, relief in vegetacija. Prvi dve kt. sta bili čisti spust, zato sem bil posebno previden in sem samo poškilil v drugi del proge, aha čaka me ena daljša etapa, kjer bo potrebno izbrat pravo varianto. Zaradi planiranja le-te, sem na 3.kt izbral varianto okoli po cesti. Dolge etape, ki me je čakala v drugi polovici sicer nisem naštidral, sem si pa naredil plan, kje bom imel čas to narediti (4.-6. zelo enostavno in v klanec, to bo pravi čas za študiranje). V zelenem sem bil previden, a me je na eno kontrolo podrto smrečje vseeno odneslo prenizko in sem tam zaradi lerociranja izgubil dobro minuto. Dolga etapa odlično, trudil sem se gnat (Zdenek 9:20, jaz 9:32, zadovoljen). Potem spet 3 etape vzpona, do kt. za gledalce in teka žez areno. Tu sem naredil drugo napako, atmosfera me je preveč ponesla in si nisem vzel časa za študiranje proge, ampak sem se posvečal teku. Zaradi tega napaka na 2.kt po areni, ko nisem imel prave napadne točke in sem spet v zelenem izgubil dobro minuto. Do konca grizel.

Vse skupaj za 3minute napak, Jan Prochazka je progo odlaufal v 39´, s časom okoli 45´ bi bil lahko izjemno zadovoljen, tako pa je ostalo nekaj grenkobe. Ugotovil sem tudi, da še vedno ne vem kje je meja. Predvsem fizična in da se preveč šparam, ker v cilju niti nisem bil do konca zgonjen. Je pa bilo že dosti bolje in sem na trenutke res dajal vse od sebe. Pa tudi primerjava z Zdenkom (prvo polovico proge sva imela enako), je pokazala, da sem bil v prvih 20´ samo minuto za njim, oba sva naredila za kakšno minuto napake v tem delu.

Sicer pa fantastično vzdušje. Tako nore arene še nisem doživel na nobenem svetovnem prvenstvu. Znajo ni kaj.

Očitno me je vikend sesu bolj kot sem mislil, tako da sem današnje intervale zamenjal za en lahkoten tek po botaničnem vrtu, potem pa sem zavil še na stari stadion, kjer sem anredil ABC teka in nekaj kratkih pospeševanj.
Zjutraj me je malo praskalo po grlu, vendar je zdaj tokom dne vse Ok, bomo videli jutri.

Standardne vaje za moč. Noge še vedno malo bolijo, je pa trup kar močan.

Ogrevanje pred finalom. Počutje grozno. Noge težke, težko dihal. Zaskrbljen kako bo na progi.

Rejviz, češko Dp klasika, C finale

Že na 1.kt so nas pognali v zelen klanec. Brez volje, ampak natančno. Potem kot na kvalifikacijah izberem varianto okoli, da študiram za naprej. Vse lepo kontrolirano, tudi občutek v nogah se je izboljševal. 3.ht tehnično zahteva, spust kjer hitro odletiš predaleč. Previdno (na koncu celo najboljši čas etape, presenečen). Potem pa katastrofa. Vedel sem, da vegetacije ne štekam, da težko berem detajle, ampak si vseeno nisem vzel tistih 5sekund hoje, da bi natančno pogledal kje v zelenem je kt. Vse sem delal po občutku in tik pred kontrolo me je malo gostejše šavje odneslo iz smeri. Sicer sem se hitro umiril, ampak takrat mi pa nič več ni bilo jasno. 3x sem se skušal relocirat, vedno narobe. Do kontrole sem sicer prišel bolj po sreči je pa šlo 5minut. Potem lažja daljša etapa, kjer sem veliko razmišljal o svoji neumnosti, a se to očitno ni obneslo, saj sem na naslednjo kt., ki je spet bila v zelenem, še enkrat ponovil isto sranje. Do konca tehnično zelo lepo, na delih sem tudi tempo kar lepo dvignil. Me je pa psihično sesula predzadnja etapa. 2km in 270m! vzpona. Pa še variante ni bilo nobene, samo sledi potkam do vrha.

V cilju sem malo pojamral glede tega in mi je Zdenek dal dober nasvet, češ kaj se obremenjujem s tem med tekmo, ravno to je želel traser. Psihično uničiti nas, zato bi to etapo moral vzeti kot nek izziv za konec.

P.Losman me je nasu za 25min, grozno. Edino kar me tolaži je to, da sem večino proge bil čisto malo počasnejši od Zdenka, ki je sicer tekaško neprimerno boljši.

Ogrevanje pred kvalifikacijami. Počutil sem se izjemno dobro, lahkotno. V zadnjem km smo dobili warm-up karto, hitro se poštekal, da bom imel težave z merilom, nisem navajen na 1:15000 in da vegetacije je štekam najbolj.

Rejviz, Češko Dp klasika, kvalifikacije

Začel sem lepo mirno, prva kontrola je bila precej tricki, sploh ker smo štartali 4-je naenkrat (4 kvalifikacijske skupine) in sem vedel, da bo v tistem neizrazitem terenu precej kontrol. lepo bral vse detajle in zadel kontrolo brez težav. Medtem sem poškilil na celotno progo in videl, da je že tretja etapa res dolga, polna variant. Zato sem na 2.kt izbral malo daljšo variant okoli po poti, da sem naštudiral tretjo etapo. Vse izpeljal odlično, tudi varianta se je na koncu pokazala za najboljšo. Na 3.kt sem ujel tipa, ki je štartal 3min pred mano. Ves čas sva se izmenjavala v vodstvu, na nekatere kontrole je izbral on boljšo varianto, na druge jaz. Res sem užival. Hosta je bila še najbolj podobna Rogli, le na mestih je bilo precej trave in močvar, tam me je počasi zmanjkovalo. Na 70% proge pa sem naredil neumno napako, v zelenem nisem imel dobre napadne točke, tako da sem failil sicer ogromno kadunjo in odaufal predaleč. Neverjetno kako me je psihično sesula ta napaka (3min, ja v zelenem gre čas hitro). Zdelo se mi je, da je šlo vse za kar sem delal prejšnjo uro v nič. Od tam naprej soldino, a brez tistega pravega naboja. Potem pa še kaos na predzadnji kontroli. Očitno jim je tam zmanjkalo detajlov na terenu in so skopali 1m globoko ozko luknjo, ravno za kontrolo. Vse je bilo poraščeno s trvo in drugo šikaro, pa še razdalje niso najbolj štimale. Kakšnih 10ljudi je blodilo po tistem pobočju od kontrole do kontrole a te luknje ni našel nihče. Potem se je posrečilo meni in sem poklical vse ostale. Je bilo po tekmi kar precej pritožb glede tega. Totalno nefer kontrola.

Po tekmi grozno razočaran zaradi tiste prve napake. Enostavno nisem bil dovolj discipliniran (napadne točke, kompas!) tudi to, da sem se po napaki predal si ne štejem ravno v čast.

Za zmagovalcem moje skupine (J.Prohazka) sem zaostal za 17min, če ne bi naredil teh dveh ogromnih napak bi zaostal slabih 10min, kar je manj kot minuto/km in okoli 12%. S takim zaostankom sem bil zadovoljen v najboljših časih, tako da to niti ni slabo. Je pa zanimivo to, da sem si komaj izboril finale C (vsaj debaklu D finala sem se izognil). Tudi brez napak bi bil nekje med B in C finalom. Konkurenca je pač izjemna.

Sicer pa je Honza spet raztural, 2. v naši skupini, minuto za zmagovalcem, pa na tisti predzadnji kt. je izgubil 2min. Tip je neverjeten. Trenira nič. Poleti malo postavlja kontrole v Sloveniji, se z biciklom odpelje na kak daljši izlet, drugače pa že vsaj 5 let ni odlaufal treh treningov na teden. Životinja, da ne govorim o tem, s kakšno lahkoto vse to dojema. Zanj so tekme čista zabava, po tekmi hitro pir v roke, zvečer pa v iskanje najboljše zabave, pa sploh ni pomembno, da ga drugi dan čaka finale državnega prvenstva.

Raziskovanje. Spet s tramvajem do zadnje postaje, potem pa naprej z avtobusom do hoste, kjer se zacne ucna pot. Potovanje tja je trajalo dlje kot sem pricakoval, tako da sem ze ob startu sklenil, da je bolje laufat nazaj do tramvaja.
Potka pa cudovita, ves cas bolj kot ne po plastnici strmega pobocja, siroka pol metra, ponekod je hosta prava dzungla in sem imel obcutek, da laufam v tunelu. Potem se je pa hosta naenkrat odprla in tam bi se dalo lepo laufat tudi po terenu. Je pa vse precej strmo. Kasneje sem ugotovil, da gre v bistvu za sistem vecih solskih poti in na vecjiih kriziscih so kazipoti s smerokazi in razdaljami. Lepa rec. Poti so pa tudi oznacena z neke sorte markacijami. Tam v tistih koncih bi lahko dneve laufal, ker se ta hosta vlece vse do Olomouca.
Najti moram boljso povezavo nazaj, ker sta tista slaba 2km po asfaltu cez vas cisto brez veze.
Sicer pa zelo dobro pocutje, v edini pravi klanec pa sem bil malo svohcen.

Zdenek je zbolel, tako da sem šel sam raziskovat. S tramvajem do končne postaje, potem malo čez blokovsko naselje in v 10minutah sem bil že v pravi šumi. Še malo trimčkanja, potem pa 5x4´/2´ pavze. Vsi intervali lepo gor dol po gozdnih stezicah, razen zadnjega, ki je bil bolj kot ne samo še spust.
V klance sem se sam sebi zdel zelo počasen, danes pa sem malo premeril razdalje in sem kar zadovoljen. V vseh intervalih sem naredil več kot 1km, torej tempo le ni bil tako slab. Med pavzami lahkoten tek.
Na koncu še itek do tramvaja. Vozi pa na vsakih 5minut, in doma sem v 8minutah, tako da tudi to ni slabo.

Standarnde vaje za moč. Počutje ok.

Lahkoten iztek, do parka Luzanky, vmes sem nasel se en zapuscen stadion. Plecnikova podrtija ni nic proti tej sramoti. Je pa zraven se en pomozni stadion, kjer je tekaska steza sicer bolj kot ne porascena s travo, ampak bo ravno zaradi tega morda odlina izbira za kaksne intervale.
V prvih desetih minutah sem se pocutil odlicno, kot da za mano ni naporen vikend. Potem pa sem bil naenkrat lacen in brez energije. Zelel sem si samo domov, zato sem malo pospesil.

Ogrevanje z Honzo. V bistvu se on sploh ne ogreva. Pocasi odlaufa do starta, prehodi vsak najmanjsi klanec. Ker meni to ni bilo dovolj, sem pred startom naredil se ABC teka.

Ha, cesa takega pa se ne. Vedel sem, da bo precej tezje kot v soboto. Ze stevilo kontrol je bil jasen znak, da bo tekma tehnicna. In ker sem bil zadovoljen s svojim tehnicnim delom v soboto, sem tokrat zacel hitreje. Ne dovolj previdno. In Bam, ze na prvo sem naredil 6minutno napako. Ko sem zapustil pot nisem imel napadne tocke in sem sel v strmo pobocje, med ogromne skoke bolj na sreco. Kadunja je sicer bila, med skoki sem bil, ampak to je tam itak povsod tako. Ko sem nasel kontrolo, ki ni bila moja, se seveda nisem znal umiriti in sem kot kak zacetnik bezljal med tistimi ogromni skoki. Brezveze. Nekako na polovici proge, sem sele ugotovil, kako naj bi se sploh laufalu tu. Ko sem kolikor toliko prilagodil tehniko/taktiko temu, mi je steklo in sem zacel blazno uzivat. je pa se vedno bil prisoten tisti strah, ko gres okoli ogromnega skoka ali skale pa samo upas, da bo na drugi strani res kontrola.

Zame trenutno noben slovenski teren ni tako zahteven kot je bilo tole. Se mi pa zdi, da se da kar hitro prilagodit tem terenom.

Kokorinsko-ŽA šemanovice 2013, kategorija H21A
Fantje so me opozarjali, da je to eden najtezjih terenov na Ceskem, pa jim nisem najbol verjel. Ko pa smo se priblizali ciljnemu prostoru, pa sem takoj videl da bo spas. Ogromni skalnati skoki (do 20m) in to v treh nivojih. pa strmo za znoret.
Skelnil sem, da bom zacel pocasi, skusal prebrati vecino detajlov. Presenetilo me je, kako veliki so v naravi najtanjsi skoki na karti. Vecinoma sem izbiral variante okoli globokih dolin. Vzponov se enostavno ne da prelaufal. Ce ze najdes prehod med skoki bolj plezas. Tudi na spustih je treba dobro nastudirati kolikor toliko polozen prehod.
Naceloma velikih napak nisem delal, sem pa morda bil premalo ofenziven in se prevec sparal. Tudi glede variant se zdaj ne vem, katere so bile najboljse.

Kljub temu, da me je zmagovalec nabil za 16min, in da sem bil nekje v sredini uvrscenih, sem kar zadovoljen. Uzival sem pa noro.

Po tekmi nastanitev v soli, odhod na skupno vecerjo z ostalimi clani kluba (bilo nas je 24, druga velika skupina 35 komadov, pa je sla na lokalno tekmo v okolici Luhacovic), potem pa pire v roke, rakijo pod zob in najprej debata, nato pa selitev v bliznji klub, kjer se je plesalo (imajo pravilo, da je po vsaki klasiki potrebno zvecer plesat, sploh ce je naslednji dan druga tekma. baje dobro dene zateglim misicam).

Ogrevanje. 3 km do starta. po slabem kilometru smo dobili karte za trening v roke, na terenu je bilo tudi nekaj kontrol in potem si si sam izbral pot do starta.

Zdenek me je prosil, ce bi mu pomagal prenesti en kavc iz centra mesta, do njegovega stanovanja. trajalo bo najvec pol ure. Ok, ni problema, lije fino, ekipa bo pa tudi dobra. Pa smo se dobili na Smetanovi (5 komadov), nalozili kavc na roke in ga zvlekli iz 5. stuka na ulico. Ze to najm je vzelo 10minut. Potem se je pa zacela avantura. Cez center mesta z ogromnim, starim, oranznim kavcem na rokah. Jebal smo jeza. Prasec je bil tezki kot svinja. No, je pa bil vsaj najbolj legendaren pub z najboljsim pivom v Brnu na poti, smo pocili kavc na plocnik, narocili vsak svoj krigel, se mi pocili na kavc in nahranili misice. Potem pa dalje. Za celoten projekt smo porabili 2 uri. Potem pa sem cez grajski hrib odlaufal domov. So me bolela kolena. Najbrz kot posledica prenasanja kavca.

Standardne vaje za moc. Precej zategle misice stegen.

Od Zdenka do njegovega izhodišča za intervale (10' teka + nekaj ABC teka). Potem pa 4x8', z 5'pavze. Večina intervalov pretežno v klance, po ozkih gozdnih poteh. Vmes je bilo pa tudi nekaj ravnine in blagih spustov. Rekel je, da bo med intervalom dodajal hitrost. Pa je že takoj zašprintal tako, da sem mu komaj sledil. Po 5' pa se je počasi začel oddaljevati. Na koncu vsakega intervala je bil kakšnih 100m pred mano. Razliko je delal predvsem na strmejših delih, na spustih pa sem se celo približal. Sem bil pa jaz vsekakor precej bližje svoji max. hitrosti kot on., pa še jamral je na koncu kako zanič je trenutno. Ajej. Zame je bil to vrhunski trening. Po dooolgem času.

Zanimivo je, da sva po pol ure teka bila v čudovitem gozdu. Lepa pregledna hosta, blago valovita. Baje Kubat, Petrzela , Prohazka in kompanija pozimi vsak torek laufajo 40-45' ponoči. Ampak tako hitro, da se jim Zdenek ne upa pridružit. Kaj naj si potem mislim jaz? No, ni vrag da ne bi enkrat konec zime skušal crkovati z njimi. Ob četrtkih pa delajo en dolgi klanec, 4x8', razdalje ne vem, je pa skoraj 200m vzpona. Hua, to bo zakon. Aja, v tistem čudovitem gozdu so mufloni, jelenjad in divje svinje. Na ljudi so tako navajeni, da sva mimo treh skupin (4-5komadov) jelenov, laufala kakšna 2m stran. Med drugim intervalom sva prehitela tipa, ki je počasi joggiral. Je zalaufal za nama in se Zdenka držal do konca intervala. Izgledalo je, kot da se nič ne matral. Izkazalo se je, da je to Jan Polasek, ta tip me je leta 2001 (morda 2002) gladko nabil na Magnus cupu, bil je tudi član mladinske reprezentance, zdaj pa je eden trenerjev mladinske reprezentance. Družbe za trening res ne manjka.

C • Nebesa 1

Honza, Zdenek džir po mestu od mojega stanovanja na sever. Sicer večino časa po asfaltu, ampak je bilo vseeno zelo zabavno.

Z Lolo do parka Lužanky, par krogov po parku in potem še en krogec do stanovanja.

Sem pričakoval, da me bo včerajšnji trening bolj zmatral, pa z izjemo malo zategnjenih mišic zjutraj, niti ni bilo hudo. Po dobrih 10 minutah teka, sem se pa zelo fajn počutil. Tokrat sem delal krajše hitre intervale.

Se je stari gad Hribar oglasil, pa sva ruknila en tek za stare čase. Bam, direkt na Cirnik. Ma to je to, ko ti človek diha za vrat in ti gre to na živce, hkrati si pa blazno vesel, da čutiš njegov dah za ušesi. Najbrž tako izgleda zakon. Kakor koli, lepo sva se preganjala po Gorjanskih kuclih. Sem kar ponosen nase. Najbolj mi je všeč to, da sem vso zadevo jemal precej pozitivno in me to, da vem koliko boljši je Andraž trenutno, sploh ni obremenjevalo, ampak sem samo grizel v svojem tempu. Na koncu so me že kar pošteno bolela meča, glava in srce sta pa uživala.

Bošto, še zadnji obračun pred odhodom na Češko. Lepo sva igrala. Me je pa tokrat on šolal v ključnih trenutkih.

Standarnde vaje za moč. Brez neke blazne volje.

Lagani pikado s pubeci.

Ogrevanje pred fuzbalom. 10' teka, potem pa še hitra ABC teka in nekaj pospeševanj.

Prva (in zame zadnja) tekma v ligi. Sem se moral dostojno poslovit od dečkov. Glede na to, da že dve leti nisem igral v ligi, sem bil pred tekmo kar malo živčen. Po nekaj minutah pa sem ugotovil, da sem še vedno profesor za te nadobudneže. So me pa šprinti z žogo in vsa aktivna pregiravanja precej zmatrala in sem moral malo bolj razmišljat o tem, kdaj se lahko špilam in kdaj naj malo počivam. Včasih mi ni bil problem celo tekmo igrat res na polno. Tekmo zaključil s hat-trickom in odločilnimi potezami za zmago. Zelo blagodejna reč za pumpanje ega.

Po delu v vinogradu sem odlaufal domov. Zaradi tega, ker se ta teden nisem spravil na karto, sem imel malo moralnega mačka pa sem si na karto Šentvida narisal linijo, ampak je na koncu vse izpadlo bolj kot neke sorte iztek (brez karte), ker karto v tem delu res predobro poznam. 6,5km je dejanska in ne zračna razdalja.