Training Log Archive: Airiny

z Romano na treking - Sinji vrh; pred štartom precej zagate z oblačili - mi je pretoplo, potem se slečem, a začne takoj po štartu tako pihat, da se moram preoblečt, sicer bi se sigurno prehladila; do prve KT se privajava na karto, prav dobesedno, saj jo iščeva 1 uro, vmes že rob na drugem travniku proglasiva za najino točko in ga slikava, potem pa po čudežu najdeva - veselje je bilo neizmerno; naučiva se, da karta bolj slabo štima in potem vse bolj z rezervo vzameva; do KT2 greva po komaj vidni poti naravnost po pobočju, na vrhu se naju razveselijo delavci, ki jim prav očitno polepšava dan :), celo zaskrbi jih, ker se po isti poti vračava, če morda nisva zgrešili; spust je hiter in mimo Otlice in pokopališča nadaljujeva do Reber - razgledi so čudoviti, a žal najine kontrole tam ni - vzameva se v roke, še enkrat preučiva najin položaj in jo najdeva in se osveživa z vodo; nadaljujeva po dobro ugojeni poti, ki je na zemljevidu sploh ni do naslednjega hriba, kjer spet občudujeva prelep razgled, narediva načrt do naslednje Kt in locirava travnik, na katerem bi morala biti luknja; no, ko do tega travnika prideva, tam seveda luknje ni in od razočaranja se vsedeva kot sva dolgi in široki in se okrepčava z najino borno malico; najdeva kje sva - poti spet ne štimajo, zato se odločiva za azimut in jo tudi najdeva; ta polž iz kamnov s kamnito piramido naju čist prevzame in sledi obvezno fotografiranje; po kompasu nadaljujeva v smeri naslednje KT - spet po zelo dobri poti, ki je na karti ni in prideva do Otliškega okna - si vse prebereva, Romana pofotka, potem pa naprej po grebenu; razgledi kar vlečejo in tako se nama primeri, da ugotoviva, da tista hiša tam čez še ne bi smela biti tu - nato se vrneva in začuda najdeva tisti travnik, na njegovem robu pa najina KT; nadaljujeva po poti, ki je na karti spet ni in ko prideva do poti, ki nama prekriža pot veva, da sva prav, a nekaj časa imava napačno predstavo o tem, kje na tej poti sva, zato je del prehodiva večkrat; spet občudujeva prečudovit razgled in nato še po zadnjo KT, ki bi morala biti ob poti - malo se zaklepetava in jo skoraj zgrešiva - k sreči se je Romana ravno takrat obrnila in jo zagledala - še čudno, da je niso bolj skrili; do Sinjega vrha bi se lahko odločili za pot po azimutu v hrib, saj je bil praktično pred nama, a sva se že na poti do KT ob jezerčku odločili, da se bova tu tudi vračali do Sinjega vrha, ker nimava več energije za lazenje v en breg; vmes izveva, da čakajo le še naju in da je 100 v rovu in ne na vrhu Sinjega vrha; na ovinku tik pred domačijo nama dva tekmovalca ppovesta, da naj KT-ja ne iščeva tam, kjer je narisan ampak naj greva lepo do koče potem pa skozi rov do KT; čeprav sva skeptični, upoštevava in v rovu res najdeva zadnjo KT; v cilju sva prijetno utrujeni in kot zadnji prispeli tekmovalki se pohvaliva z najino vztrajnostjo (ne vem, koliko tekmovalcev bi kakšno KT iskalo 1 uro), ki jo opazi tudi organizator :) Bil je čudovit dan :)

z Brino in Anžetom na trening pri Lončarjevi brunarici - na začetku nekaj težav z usklajevanjem hitrosti - Brina se po 5 minutah hoje potoži, da ima nogavice mokre in tako Anže pobezlja naprej neznano kam; sicer upam, da je šel do KT, za katero sem mu rekla, da jo gremo iskat, a kmalu ugotovim, da temu ni tako - ga kličeva in kličeva, potem v daljavi zaslišim, da me kliče Patricija in se vrneva po njega; imamo en resen pogovor, potem naredimo načrt do naslednje KT in gremo - seveda moramo vsaj do ene modre, ki je še postavljena in tako najdemo potoček in se prebijamo do njegovega izvira; Kt najdemo, potem sledi prečenje do poti, a do tja nas zamotijo rdeče in zelene mušnice, pa zelen pajek, pa gobe, ki niso jurčki; po zelo razmočeni poti nadaljujemo in pridemo v bližino Čukovega bajerje, kjer ugotovim, da celega kroga ne bomo uspeli narediti, zato gremo mimo bajerja in se dvignemo na pot po levih vrheh do Tunjic; tu Brina po nekaj sto metrih previdno reče, da saj bomo prišli na Mlako in seveda ima punca prav, ampak jaz sem imela v načrtu, da se bomo v dolino spustili bolj proti koncu poti; ker vidim le še obris zemljevida, se odločim za takojšen spust in raje ne gledam kako jima gre, samo veselo slalomiramo in do naslednje blatne potke pridemo živi in zdravi. Tu se od nikoder pojavi en gospod s psom, ki ni prepričan, da vemo kje smo. No, ker ne vem kakšne načrte ima, se odločim, da se hitro dvignemo na drugi travnik in po njem nadaljujemo do ene srednje blatne poti; Anžetu tempo precej pade, Brino žene želja, da pridemo do pol sedmih do izhodišča; uspem zmotivirat tudi Anžeta in tako se ob 18.30 iz teme prikažemo na izhodišču. Če sem poštena, se mi je kar kamen odvalil, da smo prišli celi. Pot, ki mi jo je Nejc najprej pokazal je bila za naš tempo in skorajšnjo temo predolga, a na to na začetku nisem pomislila. Vsi smo bili sicer pošteno mokri, a smo se imeli prav fino, čevlji so se pa tudi posušili. To je bil odličen trening za krepitev odpornosti :).

štafete; na začetku nekaj adrenalina, ki je na štafetni tekmi, ko ne gre samo zate, vedno prisoten; na progi se zberem in mi gre super, v glavi mi odzvanjajo opozorila o neprehodnem zidu, ki to sicer ni čisto neprehoden zid in bo imel trak pa še o eni na karti slabo vidni olivno zeleni; pot načrtujem vsaj za eno do dve KT vnaprej in mi gre super; na tistem neprehodnem zidu s trakom grem zaradi traku naokrog (drugače bi na zid splezala od spodaj) in nadaljujem zanesljivo brez težav (na KT-ju pri posebnem objektu pri nekdanji knjižnici grem po potki, na cilju pa ugotovim, da je tam tudi olivno zelena in je ne bi smela prečkati, potka pa sploh ni vrisana) - doma primerjam z zemljevidom iz lanskoletne tekme in ugotovim, da je na njem potka lepo vrisana, olivno zelena je narisana le do nje - da bi bila karta kaj reambulirana po avgustu 2015 iz včerajšnje karte ni razvidno (če je bilo tam do pred kratkim gradbišče, bi bilo verjetno bolj prav, da bi se ta del šrafiral, ne pa da se je popravljala karta, saj to meče slabo luč na risarja); na progi dam vse od sebe in sem zadovoljna z rezultatom;

Senco na tekmo pa meče niz (ne)upravičenih diskvalifikacij, neenaka obravnava tekmovalcev (trak sredi prve predaje) in tekma dobi grenak priokus - tega mi res ni treba in šprint, čeprav mi je bil na začetku privlačen, me ne mika več. Tudi vzdušje med ostalimi po tekmi ni bilo pozitivno naravnano.

Morda je ta panoga organizacijsko za slovenske klube prezahtevna, saj z majhnim številom prostovoljcev enostavno ni moč zagotoviti regularnih pogojev tekmovanja. Kdor dela, dela tudi napake. Tako je bilo tudi na naših tekmah. Veliki večini orientacija ni primarna dejavnost in verjamem, da se vsi, kadar sodelujemo pri organizaciji, maksimalno potrudimo in damo vse od sebe. Včasih pa splet okoliščin nanese, da tudi naš trud ne zadošča. Takrat nam ne preostane drugega, kot da si napake ozavestimo in se naslednjič potrudimo, da jih ne bo več.

C • Ne vem, če veš, ampak si me... 2

z Blažem do Most; imava lahkoten tempo, skrajšava za 3 km, ker se na 6 km ne počutim najbolje, nato v zmernem tempu do Lahovč in domov (tek se zavleče in vračava se že po temi, ves čas me skrbi, da naju ti norci na cesti ne bodo opazili - sklenem, da bom drugič vzela odsevnike tudi podnevi