Training Log Archive: monika98

jaz sem res antitalent za gimnastiko in vse kar je z njo povezano ...

C • Aja? Koliko kt-jev si našla... 1

ena uredu, na drugo bi bilo po cesti še enkrat hitrejš, pa vmes sem povedala še eni punci kje sva. tretja superca, sicer počas ampak točno. na četrto me zmede ena kontrola in grem pogledat če je slučajno moja, čeprav sem vedla da ni, ker ni bla na odprtem in je šlo par sekund. no, sem vsaj blašu povedala ker kontrola je :) potem četrto slabo zapustim in pridem na cesto, ki ne gre v tisti smeri kakor jst hočem, ugotovim, da sem zasrala. potem ko zapustim cesto naredim še eno napako. karto sem obrnila za 180 stopinj narobe in namesto pred dalnovodom iskala za njim. pa je šlo par minut. do dvanajste mi potem gre. na trinajsto vmes najdem kontrolo, ki ni moja, listek postavljen za jutri in v tretjem poskusu končno tudi mojo kontrolo. zaserjem še na stotko. pridem na cesto, ne vem zakaj pogledam levo in vidim kontrolo grem do nje in itak ni moja. pa je šlo spet neki časa po gobe.

se mi že malo mudi, tako da hoja in tek. na štart pridem ravno dve minuti pred mojim štartom

takoj na štartu nimam orientirane karte in začnem v napačni smeri, na srečo kmalu ugotovim in popravim. do četrte mi gre fajn, vse mi štima in nimam nobenih težav, kontrole so pa tudi tam kjer sem hotla da so. potem pa peta. plan je bil do druge ceste in po njej do doline na desni in na kontrolo. ampak na uni cesti je blo kr neki vse čudn in nič mi ni blo jasno. po sedmih minutah ugotovim kje sem in izvedem plan do konca. potem spet obupavam nad sabo do osme. potem se pa začne del proge navzdol. to mi pa gre, ker navzdol se še kamen kotali. pred dvanajsto in šestnajsto sem neki ne sigurna pred krogcem ampak nič hujšega.

srčno upam, da nikol več ne štartam skupaj z Janezom. mi je prou žou ampak totalno mi je šou na živce v štartnem koridorju. najprej me porine, da si skor zvijem gleženj in pol mi razlaga o tem kako se nekje v dolomitih al pač nekji mel nek zid, da je ločil tiste, ki govorijo nemško in tiste k italijansko. sem ga poskušala ignorirat ampak no go. tako da štartam čist raztresena in to se pozna takoj na prvo kontrolo.
ponavadi nimam težav s prvo ampak dans je blo pa polom. prvič še kar zanič izbira poti (to ugotovim na sredini etape in se itak začnem sekirat), da to še ni dovolj srečam najpametnejšega orientacijsta na svetu s trideset let izkušnjami, ki mi hoče prodat kontrolo in me kliče, čeprav je opazu da sem šla naprej. tako izkušen pa še ni ugotovu, da ljudje uprašajo če so zgubljeni oz. rabijo pomoč in jim ne vsiljuješ svojih kontrol. skratka prva je bla polom zaradi takšnih in drugačnih dejavnikov.
potem mi pa nekak steče. za razliko od včeraj imam plan, ki ga izvedem še kar na nivoju. če bi dodala še malo hitrosti in odštela prvo kontrolo bi bila kar kul tekma. ampak če, če, če...

prvo grem super, drugo nisem več dovolj pozorna na kompas in me odnese preveč gor in nimam pojma kje sem. potem recimo da kul do osme. na deveto nimam načrta (zakaj?!), ne gledam niti kompasa in me spet odnese nekam. potem zagledam pred sabo neko velko vrtačo in mi ni jasno kje sem. totalno sem bla zmedena, pol me še nekdo sprašuje kje smo in jst nimam blage veze- jao kera sramota. in potem se še do konca odvlečem v cilj.
kljub moji počasnosti še vedno delam napake in si ne nardim načrta. kolk grozn mi gre to na živce!