Training Log Archive: kofols

Jutranji lahkoten krogec po trim stezi okrog Term s Tristanom in Polono.

Razgibalne vaje v telovadnici.

Vision 1% in 2020
A new important step on the way towards the hairy goal or vision that 1% of the population should be orienteers in 2020.
http://www.orientering.no/nyheter/Sider/Norsk%20Or...

Zanimiv vpogled v NOR statistiko. Švedi imajo podobno statistiko, so v preteklosti že imeli več kot 1%.

Za doseg teh številk pri nas ni dovolj aktivnega kadra, ki bi to usmerjal, ni koordinacije, infrastruktura je kar na nivoju, organiziranost pa je spet premalo dorečena. Oblikovanje programa in akcij to bi verjetno šlo, vendar je formalna organiziranost tudi pomembna, ker strokovno podporo za delo na področju rekreacije bi bilo možno pripraviti. Neka osnova za vse, ki bi delali na terenu. Je pa to zahteven proces od formalnih sprememb-organiziranosti OZS/klubov-akcij-aktivne vloge članov do premišljenega vlaganja v promocijo. Glede na to, da smo gozdna država, da ima planinska zveza cca. 60K članov (v dobrih časih 100K) in taborniki verjetno tudi ene 10K potem bi morali najti načine in pristope za rast, ker zanimanje za outdoor aktivnosti, šport in rekreacijo je veliko, če je jasen koncept in koordinacija.

Postavitev vmesnega cilja, kot sem si ga zamišljal pred leti je bil 0,1% = 2K aktivnih članov. Ena od prvih zadev bi bila določitev skupnega cilja in interesa za skupno delovanje. Takoj zatem prevetritev organiziranosti OZS, načina registracije/delovanje tekmovalnega sistema, strokovne podpore klubom in določitev ekipe znotraj OZS, poenotenje formalnega načina dela med klubi in minimalen dogovor glede promocije. Postati član kluba in biti registriran bi moralo biti jasno vsem, ki se srečajo z orientacijo. Jasne informacije kaj to pomeni in kakšne so prednosti.

Področje, ki ga OZS ni nikoli analizirala, izvedla odprtega posveta, dorekla program dela in poti za rast članstva. Trenutno ni formalne organiziranosti, ki bi podpirala to področje, posamični napori pa so premalo, da bi se sistemsko lahko pričakovalo večje učinke. To je verjetno dolg. najbolj pomembno, da bi bila strokovna ekipa, ki bi na tem delala, ker potem so tudi cilji povezani s tekmovalno orientacijo lažje sofinancirani in izvajani.

Cilj 2K bi lahko bil velik izziv za slovensko orientacijo.

S Tristanom na ski Cerkno.

Silva Trophy Award

Letošnjo je na NOR dobil Jan Kocbach. V prave roke je šla.
http://www.orientering.no/nyheter/Sider/Kocbach%20...

Norvežani so za vzgled, pa še marsikatere druge nacije so Silvo Trophy nagrado tudi ohranile, pa čeprav nimajo nič od tega.

Ob tem se nehote spomnim naše zgodovine in z distance je lažje videti zakaj sem se zavzemal.

Škoda, da nismo te zelo posebne našemu športu lastne nagrade uspeli ohraniti in negovati. Nagrada, ki ima tudi mednarodno, širšo dimenzijo sploh, če je vedenje kako je nagrada nastala in kakšen pomen je imela SILVA pri razvoju orientacijskega teka. Kaj so tiste vrednote, ki naj bi bile sinonim za nagrado in kakšen spomin na dosežke, ki so športu v ponos naj bi se ob tem spominjali. Nismo uspeli tega prenesti v DNK klubov, tekmovalcev in javnosti. Premalo se institucionalizira šport, povdarja in spomne na prispevke vseh, ki v določenem obdobju dejansko vložijo večletni trud, znanje, vizijo in so z nekim svojstvenim zanosom uspeli izvesti projekte za nek presežek v orientacijskemu teku. Šport rabi svoje junake, rabi pa tudi nek smisel in spoštovanje, ko gre za aktivne posameznike, ki razvijajo šport na kateremkoli področju. Taka nagrada lahko navdihne nove generacije k novim presežkom in to je bilo v očeh večine spregledano. Je tudi eno posebno spoštovanje temu kar šport pomeni vsem aktivnim tekmovalcem in vsem strokovno delujočim v športu.

Pred zdaj že 8 leti sem nekako hotel to na lastno pest obuditi, pregledal zgodovino, se dogovarjal in spisal osnutek dokumenta, ki bi bil osnova za podelitev, pa ni bilo tehtnega odziva. Nič. Smo se vsaj v klubu na lastno pest zmenili, da damo SILVO na klubske drese, za nov zagon pri podelitvi nagrade pa je bilo spet, verjetno kot "namig" sprejeto kot nepotrebno. Kot sem delno poizvedel je šlo za preveč različnih interesov, ki so botrovali k prekinitvi podeljevanja in več ali manj za vsaj zame nestrokovne razloge kdo bi imel tako ali drugačno korist od tega, pa čeprav je že takrat bil ekonomski interes na tako majhnem trgu zanemarljiv. Premalo širšega razmisleka in bolj pavšalni pogled skozi oči lokalne prizme. Res, premalo odprti smo, ko gre za take stvari in prevečkrat hitro samozadostni z občutkom, da je to ob vseh "nujnih" aktivnostih samo še eno dodatno nepotrebno delo brez kakšnekoli posebne veljave. Ni strokovnega okvirja, da nam bi tudi organiziranost športa morala pomeniti več kot si upamo pokazati. Kot da je večini dovolj le, da potešijo potrebo po lastni rekreaciji, pa čeprav to nikakor ne verjamem in vem, da ni tako.

Je le manko leaderja, poguma in skupne želje po ukvarjanju s še čim drugim razen tekem in spoštovanju do tega, da šport rabi to širino, če ima nekdo energijo in interes, da pripravi vse in želi, da se to obudi nazaj. Je samo še enkrat zgledalo kot, da bi šlo za moj oseben projekt, brez resne debate za + in -. Šele danes vidim, kako plehek je lahko tak način razmišljanja, ko gre za spremembe in predloge. Sploh se ni opazilo, da je pravi cilj in interes, da vsi skupaj, damo športu malo večji obraz in ime. V bistvu zgodovinsko nismo zmogli preseči te majhnosti in vrtičkanja (+nevedenje) in prepoznati dejanskega bistva nagrade, zakaj jo sploh ohraniti in zakaj jo na bolj sodoben način prezentirati. Kot, da bi bili preveč okorni, nevešči in enostavno je vsem lažje predlog blokirati, kot pa se strokovno opredeliti. Nismo razumeli kaj s tem izgubljamo in kako to vsaj poskušati razumno preseči in najti rešitev neglede na razlike v razumevanju.

C • Ne vem, če pogledaš še kaj ... 4

Ogrevanje s Tristanom, pa še en krogec, ker je izgubil kartonček.

Kros v Batujah

S Tristanom sva šla po tekmici še na tek po dolgem krogu, mal hodila in tekla. Pol vsi na makarone in s polnim želodcem naredil še 2 kroga. Prvi easy, drugi pa malo hitreje, a me je mal začelo špikat. Vseeno fajn, da sem izkoristil progico in se neuradno raztekel. Koleno vredu, na začetku še čutil špikanje, ko sem se pa segrel pa je blo vse ok. Pogledal še prvi krog članov. Kros zgleda, da ni več zanimiv za elito tekačev in gorcev. Nejc zgledal sveže in lepo držal edinega bolj resnega tekača.

Org. pa še vedno na visokem nivoju. Brezplačno vse, res se potrudijo, da bi ljudje pripeljali otroke, a zgleda, da je oblačno vreme že razlog da se ne gre. Razvajenost ali pa pač atletska tekmovanja nobenga več ne zanimajo.

Hleviše

Tokrat še z Erno in Edvinom, s startom na Tratah. Pravi zimski plezalni del čez greben, dva sta šla prej navzdol, ampak ponekod ga je blo napihanega 1m in več. Naporno, gazili, se vdiralo, Tristanu sploh ampak je šlo brez krize. Škoda, da nisem vzel fotkiča. Zimska idila na vrhu. Tristan prav hudo, čista 5+. Zabavni del do Koče. Nazaj pa po lovski.

Hleviše

Zimski vzpon s Tristanom od Babe po cesti in čez greben do vrha Hleviš. Spust do koče, kosilo in nazaj.