Training Log Archive: bubi

Štefančič se v nadaljevanju poglavja posveti še boju med evolucijo in teorijami kreacionistov (Bog je tisti, ki je ustvaril svet, nekaj manj kot 10000 let nazaj, kot nam pravi Biblija). Zakaj Biblija ne omenja dinozavrov, s sprašujejo nekateri avtorji? Kako je to možno? Kako to, da v bibliji ni vrečarjev (Avstralija), če jo je napisal Bog? Kaj pa mikrobi in bakterije? Hipoteza o judovskem in s tem tudi o krščanskem Bogu že tukaj pade. In če pade ena, se vse ostale sesujejo kot domine.

Vesni se je zadnjič zareklo in je rekla, da je "Jezus naredil Mariji Boga". Imela je bolj prav, kot si je mislila.

In potem pravljice s 6 dnevi za ustvarjanje sveta? Če je bog vsemogočen, je nad časom. In naredi lahko neskončno veliko v neskončno kratkem času. Zakaj torej 6 dni?

Ja, sami so ti ljudje spoznali (vsaj večinoma), da so zabredli in da od tu ni poti nazaj. Kreacionizem je tako zamenjala teorija o "inteligentnem načrtu". Ta v razlago realnosti v ozadju vpelje boga pod krinko znanosti. Teza o "inteligentnem načrtu" se naslanja na dele evolucije, ki jih znanost še ni uspela pojasniti in pri tem vzame najlažjo boljšo pot, vpelje vsemogočnega. Znanost religiji v tem smislu jemlje prostor, krči območje, kjer bi Bog še imel svojo vlogo. Fizik Freeman Dyson je izjavil: "Bolj ko raziskujem vesolje in detajle njegove arhitekture, več dokazov najdevam, da je vesolje v nekem smislu vedelo, da prihajamo." Hja, je res? Zakaj je potem tako neprijazno za življenje? Zaka je čakalo 14 miljard let, da ga naselimo? Zakaj je šlo toliko materije in energije v nič, če smo mi krona stvarstva? Zakaj ima Sonce omejen rok trajanja? To je samo del vprašanj. Glede naključij pri fizikalnih konstantah pa se mi je pred časom zdel zanimiv evolucijski argument, namreč, če bi bilo vesolje kakorkoli drugačno, potem nas v njem ne bi bilo. Tu se torej inteligentni načrt obrne in evolucija spet prevzame svojo vlogo. Torej, in še en argument o personificiranem Bogu ... JP II je umrl, ne glede na to, da je cel svet molil zanj. Ja, argumenti o tem, kako te nesmisle sprejmemo, so bistvo Cerkvenega oznanila. Hrepenenje po Bogu ni dokaz za obstoj Boga, Cerkev naj torej njegov obstoj dokaže, pravi Dawkins. Ne bo se zgodilo.

Dawkins in njegovi kompanjoni pravijo, da Biblija ne more dajati merila o tem, kaj je dobro in kaj je slabo (glej primere od včeraj). Etika in morala sta neodvisni od religije. Stenger pravi: "Mnogi ljudje so dobro. Toda, dobri niso zaradi religije, ampak njej navkljub." Z dokazovanjem neobstoja Boga je kakor z dokazovanjem da npr. vesoljci neobstajajo. Nemogoče je to dokazati, ker nimamo vpogleda v celotno stvarstvo. In podobno je z Bogom. Se pa da dokazati, da vesoljci obstajajo (dovolj je, da najdeš enega) in prav tako je z Bogom.

Ali papež, Rode in ostali kardinali res verjamejo, da je Marija svojega otročiča brezmadežno spočela?

Bi se ateist fanatično samorazstrelil, v zaključku sprašuje Štefančič. Za to nima nobenega razloga. Zaključi pa z eno statistično nebulozo: "Po statistikah ameriškega Zveznega urada za zapore tvorijo kristjani sokraj 80% vse zaporniške populacije. Ateisti le 0,2%."

ZL2 - B - Godovič/Klavžar
Kaj naj rečem, tole je bila pa čista poezija. Krasen teren, skoraj nič žledo-težav, celo prva in druga zelena sta pogosto romantično lepi. Trasiranje super. Užival od začetka do konca. Tako se dela! No, trakca na KT11 nisem videl, sem izgubil toliko sekund, kolikor sem zaostal za Maretom. Po Stravi vidim, da sem nabral 170m vzpona (kar je toliko, kot na ZL3), ampak ga tu skoraj nisem opazil. Če je trasiranje dobro, mora biti tako. :)

Skratka, 5-ka za traserje in organizatorje.

ZL3 - B - Klobuk
Priti z Godoviča sem ... katastrofa. Začetek obetaven, lep gozd (čutim sicer koleno). Na KT1 je trakec postavljen na enakem objektu prej ... Si mislim, da so pač zajebali, pa potem vidim, da je tudi na pravem mestu. Potem pa si na KT3 zamislim, da bi šel po idealni poti, ampak potem tam seveda poti ni, hkrati je pa vse zaraščeno in trnjavo. Škoda. Tu me vse mine, saj bi ob taki karti organizator moral vsaj preverit idealno linijo. Od tu naprej počasi in brez užitka.Še bolj čutim vse vzpone, na živce mi grejo kontrole, pri katerih je vse samo gore-dole. Primer 5-6. Gor na greben, dol z grebena. Brezveze. In potem spet gor na 7. Pa potem spet dol na 9 in nato gor na cilj. Kaj pa vem. Niti malo užitka.

Tole je pa ena šibka dovojkica za izvedbo.

Po zadnjem trenigu že kar pošteno čutim koleno. Bomo videli, kaj bo jutri.

Naša družba temelji na katoliških vrednotah. Na neki okrogli mizi o religiji, je Christopher Hitchens vprašal, kako bi se počutili zvečer na temni ulici, če bi proti vam hodilo 5 moških ... če bi vedeli, da so pravkar prišli od maše. Hja, odgovor recimo, da poznamo. Kaj pa, če bi bili ti moški z Belfasta (kjer se že dolga leta koljejo s protestanti) ali pa iz Mumbaja (kjer se različne verske skupine prav tako napadajo), Beiruta, Colomba, Bagdada ... Nam religija zagotavlja, da se bomo ob vernikih počutili varneje? Iz zgornjih primerov sledi, da religija nima nič s tem. In še cel kup je teh bolj in manj znanih verskih ekstremizmov, 11. september, nagrada na glavo Salmana Rushdieja (ki so jo s precej razumevanja sprejeli Vatikan in nektari škofje). Takole svoje poglavje v knjigi Langdonov pasjon z naslovom "Kaj če boga ni?" prične Marcel Štefančič.

Potem pa našteje celo goro dogodkov, ki so se zgodili v imenu boga:
- uničenje budističnih kipov v Afganistanu
- križarske vojne
- inkvizicija
- konkvistadorji v J Ameriki
- antisemitizem
- pokol indijancev
- napad na Irak
- spolne zlorabe otrok
- domobranska prisega Hitlerju
- podpora Vatikana fašizmu (Pavelić, Mussolini, Franco)
- blagoslov grški vojaški hunti
- irsko sožalje ob smrti Hitlerja
- razkritje genealogije cerkvenih faranov nacistom
- švercanje nacistov (Vatikan) v predvsem J Ameriko
- izdaja Tutsujev v Ruandi (genocid!)
- kardinalske izjave, da je AIDS boljša rešitev kot kondom
- odrekanje zdravniške pomoči otrokom (npr. pri jehovih pričah)
- zahteva po smrtni kazni v ZDA za zdravnike, ki opravljajo splav
- izjave, da samske ženske ne bi smele biti učiteljice (v ZDA)
- ...

Ironično, verniki vsako to dejanje zanikajo oz. zanikajo, da se je zgodilo v imenu boga. Pravijo, da gre za "popačenje" vere. Družba potem religiji vedno pogleda skozi prste. Vedno! Zakaj? Že same svete knjige pogosto izgledajo kot poziv k nasilju, svetemu nasilju v imenu Boga. Iz Svetega pisma recimo izhaja:

- upravičevanje trgovine z ljudmi
- etnično čiščenje
- genocid
- sužnjelastništvo
- pokoli
- prezir do žensk in homofobija
- maščevanje, krvoločnost, sadizem
- infanticid (Bog da pobiti vse egipčanske prvorojence, ljudi kaznuje s potopi, zgazi Sodomo in Gomoro, hoče, da Abraham žrtvuje Izaka, očete sili v prostituiranje svojih hčera, Mojzesa napeljuje k poboju vseh Midjancev, vključno z otroki, porušiti Jeriho ....)
- smrtno kazen predpiše za preklinjanje staršev, prešuštvo, homoseksualnost, bogokletnost, čaščenje konkurenčnih bogov, delo na sabat

Štefančič biblijskega Mojzesa (upravičeno) primerja z Osamo bin Ladnom. In pravi, da se je temu Mojzesu in temu Bogu bolje izogniti. Sporočilo Bibije, pravi, je enako sporočilu vsake grozljivke: seks ne - ubijanje da!

Za "motnjo religije" označi recimo to, o čemer pogosto govorimo - vmešvanje religije v življenje ne samo vernikov, ampak tudi vseh ostalih. In potem je tu "opij za ljudstvo" z obljubo raja v onostranstvu, ampak Cerkev sama pa oblast zahteva v tostranstvu (ha!), ne zaupa sama sebi, saj ne dopušča sobivanja različnih ver. Krščanstvo sicer oznanja ljubezen, ampak (!) če se nočeš spreobrniti, ti obljublja pekel. Perverzno je, pravi, obsedena z devištvom, represijo, cenzuro, grehom, pokoro, žrtvovanjem, križem, sadomazohizmom, krvojo, nalaganju nemogočih nalog (ne smeš imeti "nečistih" misli), mučenjem mrtvih, vonjem po ožganem mesu in Jezusom, ki ga morajo otroci ljubiti bolj kot svoje starše in ki ga morajo starši ljubiti bolj kot svoje otroke, strašenje z napol pornografskimi vizijami peklenskih muk ... in še in še. Gre tu res za popačenje vere?

Štefančič pravi, da vernikov ne moti, "da je Biblija napisana natanko tako, kot da bog ne obstaja."

Vernikov ne moti, da v Svetem pismu "nič ne štima". Evangeliji so nastali dolgo po domnevnem križanju in avtorji se ne strinjajo v njih o ničemer bistvenem (ne o maziljenju Jezusa, ne o krstu, ne o pridigi na Gori, ne o Judeževi izdaji, niti o 10 zapovedih)! Jezusovo življenje so pisci prikrojili prerokbam Stare zaveze. Preverljive prerokbe pa se niso nikoli uresničile: Damask je ostal, Hazorja ni opustošilo, Nil ni presahnil, Egipt ni ostal 40 let nenaseljen). V SP ni natančnosti, koherentnosti in avtentičnosti. Celo geografsko so stvari zgolj približne. Npr. Nazaret mutira v Betlehem.

Biblija je preživela (tudi) zaradi svoje dogmatike. O teh vprašanjih se dolgo ni smelo spraševati. Ker so verska. Religije so se v preteklosti ravnale barbarsko. V novi dobi te barbarizme lahko opazimo v milejši obliki ob: poskusih nadzorovanja šolstva, izogibanju davkov, vsiljevanju zakonodaje, ki ljudem prepoveduje ravnati se proti religiji. Vera je dvignjena nad družbo:

- verniki lahko diskriminirajo homoseksualce
- sadistična obrezovanja dečkov in deklic v imenu vere
- zaščita pedofilskim duhovnikom in dostojanstvenikom pri prikrivanju
- izogibanje davkom (podoporo dobivajo tudi od manj/ne vernih)

Verske vojne se nam dogajajo redno. Le preimenujejo jih moderno v "etične". Primeri: Itak, Severna Irska, Bosna, ipd. Povsod tukaj se krešejo vere. Muslimani in krščanstvo. Večinoma. Terorizem je zakrivila vera sama po sebi, pravi Štefančič (jaz bi dodal veri še kapital), ne pa verski ekstremizmi. Tudi krščanstvo uči, da je slepa vera vrlina! To pomeni samo to, da nam ni treba zagovarjati tistega, v kar verujemo.

Blaise Pascal je nekoč izjavil: "Ljudje nikoli ne delajo zla tako temeljito in s takim navdušenjem kakor takrat, ko to počnejo zaradi verskih nazorov." (17. stoletje!) In ko omeniš različne doprinose npr. katoliške vere vernikom, bodo odgovorili z "Ja, kaj pa ..." ... in pokazali na Hitlerja in Stalna. Čista klasika. S tem se srečujem že 30 let. Je pa tu nekaj problemov. Prvič, Hitler ni bil ateist, Stalin je bil pa falirani semeniščnik. Fašizem in stalinizem smo kot družba že zdavnaj obsodili. Nihče teh stvari zares ne zagovarja več. Kaj pa cerkev? Sem ter tja kak papež nekje izreče kakšno "opravičilo" in to je potem to? Se je kdo distanciral od organizacije, torej Cerkve same, zaradi vseh teh grozodejstev? Kako bi se nam zdelo, če bi nacistična stranka danes še vedno obstajala in se opravičila z "že, že, ampak tisto so bili drugi časi"? Cerkev svoje preteklo početje vedno relativizira.

Totalitarna in cerkvena doktrina temeljita na nekaterih istih rečeh:
- na razodetjih absolutne avtoritete
- na glorifikaciji popolnega, nezmotljivega, vsemogočnega, vsevednega in vsevidnega vodje (zveni znano, he, he?), ki ima odgovore na vsa vprašanja
- na brezprizivni zaljubljenosti v velikega Vodjo (spet, JJ!)
- na dekretih (vlada vsak dan, ko izdaja nova navodila v zvezi z epidemijo)
- na zastraševanju (s kaznimi)
- na izvirnem grehu (vsakdo je kriv za porast okužb)
- na strogem kaznovanju (klošarju 400 EUR!)
- na zadajanju bolečine, spovedovanju
- na zakonih, ki jim je nemogoče slediti (ha! točno to se dogaja zdaj!)
- na sadomazohizmu in torturi (spet, da, COVID ukrepi!)
- na indoktrinaciji (črnci so manj inteligentni?)
- na slepi veri (jaz delam prav in zato se ne bom zagovarjal pre nikomer)
- na nadzorovanju (UKOM prepovedal nastope ministrov in osebja v medijih)
- na maščevanju (Zlatko, STA)
- na rigidnem obvladovanju vzgoje in izobraževanja (ustavitev razpisov za visoko šolstvo)
... in tako naprej

Štefančič je tole pisal leta 2017; kako noro dobro to velja za trenutne politične razmere je neverjetno. Kot bi bral učbenik!

Zanimivost: fašizem se je najbolj in najhitreje prijel v katoliških deželah (Italija, Španija, Portugalska, Hrvaška, ipd.).

Napaka komunizma, pravi Štefančič, ni bila v tem, da je hotel vero eliminirati, pač pa v tem, da jo je hotel nadomestiti!

Danes na večjem monitorju gre hitreje. :) Še vedno pa počasen. Kul ideja - z minecraftom!

Moram še malo o trenutni politični situaciji. Danes sem zasledil, da je skupina intelektualcev (med njimi moj bivši sošolec in bivši šef) objavila poziv k enotnosti v tem težkem obdobju. Matej Tonin izjavla, so so kristjani središče te družbe in da so njihove vrednote osrednje vrednote, na katerih je zgrajena Slovenija. Strogo neoliberalna vlada (ki zagovarja načelo, da naj trg kontrolira razvoj dogodkov) poskuša zdaj diktirati vpis na fakultete (se sicer strinjam, da je treba popularizirati tehniko in naravoslovje, ampak ne z represijo 5 minut pred vpisom), policija je za 400 EUR oglobila brezdomce (ker so kršili policijsko uro) in tako naprej ...

V zadnjem letu sem kar precej energije vložil v razumevanje "druge strani" in se mi zdi, da sem kar nekako napredoval v zvezi s tem. Ampak nekako tale politična garnitura ne da miru, ne more zaobiti ideoloških vojn in potem s takimi pozivi ideološke nasprotnike postavlja za talce. Če vlada hoče enotnost, naj se posveti problemu reševanja epidemije, naj ne sklepa poslov s kriminalci in zaupanja nevrednimi podjetji, naj skrbi za transparentnost in tako naprej. Sicer so ti pozivi popolnoma brez veze.

Na drugi strani pa poslušam opozicijo, npr. pri vložitvi interpelacije zoper ministrico za šolstvo (in kar je še tega zraven). Interpelacija ima po moje precej trdno osnovo, ampak na koncu so se predstavitelji pred novinarji izkazali s povsem enakim (primitivnim) besediščem in idejami, kot smo jih lahko dolga leta poslušali pri SDS.

Slovenski politični prostor je razsut. SDS je pijan od oblasti (primer Jože Tanko v parlamentu, Janša na Twitterju, primorska čarovnica na sejah odborov), NSi je kot priden cucek, vesel, da je pri koritu (mimogrede, nič nimam proti financiranju zavoda Iskreni, če je bil postopek v skladu z zakonodajo; čeprav - roko na srce, tu gre za politični podaljšek in ne za nevladno organizacijo). SMC je tako brez hrbtenice, da je prav bizarno gledati, kaj se dogaja (npr. predsednik DZ v odnosu do poslancev). Problem slovenske politike je, da svojo moč jemlje absolutno. Edini pravi pristop k enotnosti je, da na poziciji moči daš precej močan glas svojim nasprotnikom. Ampak, pri nas opozicija itak ne operira z ničemer. Opozicija je mrtva riba. Brez idej. Brez vsebine. Samo še renči.

Ob vsej tej sceni je najbolj neumno to, da je podpora vladi 31%. Da bi vladne stranke na volitvah zbrale samo 34 poslanskih sedežev. SMC in SNS ne bi videla parlamenta. In prav ti dve stranki dejansko najbolj krojita politično dogajanje.

TORUS cup. Prvič sem probal tole stvar na računalniku in je kar kul. Takole, mimogrede. Nisem bil razpoložen, pa tudi v postelji z malim notebookom gre počasi. Za prvič ok.

10. januarja sem ugotovil, da sem prebral v letošnjem letu že 10 knjig. Tako sem si postavil izziv 1 knjige na dan do konec meseca. Skupaj se je nabralo 32 knjig, 7083 prebranih strani. Nekaj knjig je bilo iz 19. stoletja, večinoma pa so bile v originalu izdane v zadnjih nekaj letih.

Ker sem imel cilj prebrati čimveč knjig, sem si izbiral stvari, ki jih ponavadi ne berem. Predvsem krajše stvari. Največje odkritje zame je bila knjiga Zorana Šteinbauerja "Tri lune". Gre za vsebino, ki si je sicer ne bi nikoli izposodil (socialna, zdravstvena tematika, postavljeno v neko kmečko okolje, sliši se nezanimivo), ampak ga odlikuje odlično pisanje, ki čisto nepričakovano potegne. In ki brez pleteničenja vsebuje tudi tisto "nekaj več". Takšno kombinacijo je prav presenetljivo težko najti dandanes.

Zanimive so bile tudi knjige, ki se dotikajo epidemije (Janko Petrovec, Paolo Giordano, J. C. Lennox in nenazadnje tudi Langdonov pasijon Marcela Štefančiča, ki se dotika teoretikov zarot). Fino je skozi prizmo časa pogledati ne odprta vprašanja v družbi danes. Štefančič je po dolgem času spet en odkrit nasprotnik cerkve, ki argumentirano pomete z vsemi nesmisli, ki nam jih servirajo možje v črnem. Antidesničarsko (in presenetljivo dobro) so naravnane tudi kolumne Zorana Predina (Dno nima dna). Poleg Štefančiča in Giordana je za moj okus kratko izstopala še zgodba "Randomize" Andyja Weirja, ki govori o pasteh kvantnega računalništva.

Od razočaranj spet prednjačijo ženske avtorice (pač, moški in ženske smo si različni, kar je ženski zanimivo, je moškemu brezvezeno nakladanje), med nje pa se je vrinil tudi Robert Titan Felix. Človek, ki se poskuša plasirati kot literat visokega nivoja, v resnici pa ima težave že s pismenostjo, da ne omenjamo nesmiselne vsebine. Razočaral je tudi mojster Stephen King z maratonskim romanom "Tisto" (1400 strani), kjer dolgovezne nakladancije kakšna globlja vsebina zares ne upraviči.

Težko bi rekel, da sem z branjem doživel kakšno posebno zveličanje. Dejstvo je, da je večina knjig ni zares dobrih. Večina pade v sivo povprečje, ki bralca zadovolji zgodlj parcialno (ali pa še to ne). Mogoče bi moral počasi začeti odlagati knjige, ki v začetku ne kažejo posebne vrednosti. Časa je premalo.

Sicer pa, najbolj praktično odkritje tega meseca je bil zLibrary. Verjetno piratska stran, na kateri najdete skoraj katerokoli knjigo, ki si vam jo srce poželi.